HELICON MELTON

Zgodovina

Helikoni – njihov izvor seže že v prazgodovino in antiko, kjer so poznali krožno zavita glasbila, kot so keltsko-germanski lur ali rimski cornu in buccine. Zamisel sodobnega helikona se je bojda porodila v Rusiji, patent pa je podpisal dunajski graditelj Stowasser leta 1845. . Na začetku XIX. stoletja se tako pojavijo pod imenom helikon in so bili v svoji prvotni zamisli zamišljeni kot različica malo pred tem izumljene tube, namenjena korakanju ali igranju na osedlanem konju. Njihova priljubljenost je kmalu zelo narasla in dosegla svoj vrh v razkošnih vojaških orkestrih velikih kolonijalnih cesarstev imperialističnega obdobja, kjer so jih predvsem za potrebe spektakularnih parad konjeniških vojaških godb, razvili v celotno družino od altovske do kontrabasovske različice. Tudi njih je izpopolnil Červény. Pred sto leti so obstajali od altovske do kontrabasovske različice, danes samo še v basovski in kontrabasovski. Podobna glasbila v vseh registrskih različicah je pod imenom saxtube patentiral tudi Adolphe Sax.

Predstavitev

Ti so krožno zaviti in jih zato postavimo na levo ramo, kjer težo glasbila prevzame celoten ramenski obroč kot najčvrstejši in najmočnejši mišično-skeletni sistem človekovega telesa, leva roka pa le pomaga pri uravnavanju položaja glasbila.
Helikoni imajo tudi nastavljivo ustno cev, ki jo lahko slehernemu prilagodimo v položaj tako, da je dotik ustnika z ustnicami v popolnoma naravnem položaju glave.
Ker so helikoni grajeni v obliki popolne konične cevi v spirali (kar je akustično najpopolnejša izvedba!), so tudi najprijaznejši za pihanje, ker gre skozi njih zrak skorajda brez odpora in naravnost spodbujajo izdatno vdihavanje in izdihavanje zraka ter vzpostavljajo “nepretrgan zračni stolp” kot zagotovo najpomembnejšo fiziološko postavko uspešnega in kakovostnega igranja velikih koničnih trobil.
Zato zvenijo helikoni plemenito, mehko in mogočno hkrati in so tudi s tega vidika najboljša rešitev.
V praksi preverjeno je tudi, da vsak, ki uspešno obvlada igranje helikona, potem v isti ali še večji meri obvlada tudi igranje tube ali saksovega roga.

Za ves ta neverjetno pester izbor glasbil je značilno, da so sorazmerno “prijazni” za igranje ter zato priljubljeni pri množici ljubiteljskih glasbenikov vsega sveta, hkrati pa jih najdemo tudi v vseh poklicnih in vrhunskih zasedbah od simfoničnega orkestra (tuba), pihalnih orkestrov, brass bandov, fanfarskih orkestrov, big bandov do komornih zasedb. Za njih je bila dozdaj zložena že lepa količina solistične literatute, imamo pa tudi vrhunske soliste, kot so evfonijisti Steven Meath, brata Childs, Brian Bowman; tubisti Roger Bobo, Toby Hanks, Michael Lind, Velvet Brown; altsakshornist Sandy Smith ter izredni jazzovski glasbeniki na krilovki ali sopranskem saksovem rogu, kot so Clark Terry, Chuck Manggione ali pa Hugh Maneskella. Vsa našteta glasbila v uporabi občutljivega, muzikalnega in veščega glasbenika zazvenijo plemenito in prijetno ter so izrazno bogata v vsej svoji pojavnosti.

Obnova in izpopolnitev družine helikonov od sopranskega do kontrabasovskega glasbila na začetku novega tisočletja zato v nasprotju z dosedanjo prakso služi prvenstveno dokončni postavitvi teh glasbil tja, kamor sodijo s svojo bogato in plemenito zvočnostjo, ki je posrečena zmes topline in izraznosti človeškega glasu z zvočno mogočnostjo orgel – kot zvočni most med godali in ostalimi trobili.

Na tretji in četrti fotografiji sta B-Helicon Special Melton in B-kontrabasovska tuba 195 "Fafner" iz katere je bil razvit B-Helicon SM. Trenutno je to najbolj izpopoljnjen helicon na svetu, ki je bil izdelan izključno na zamisel in prošnjo prof.Igorja Krivokapiča, seveda brez želje podjetja Melton, da naredijo nekaj kar je No.1, to glasbilo ne bi ugledalo luči sveta. Kot prototip in prvi izdelek inštrument nima svoje številke in nosi prvenstveni naziv SM - Special Melton in je v celoti ročni izdelek in ponos manufakturnega podjetja.