Odmirajoči stari svet vasi : poljudno znanstvena razprava / Kuhar

Poljudno znanstvena razprava, Slovenija / domoznanstvo / Škocjanski hribi / etnologija

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. PLAČILO NA TRR,
OZIROMA PO DOGOVORU

Podrobni podatki
Avtor – oseba Kuhar, Boris, 1929-2018
Naslov Odmirajoči stari svet vasi : poljudno znanstvena razprava / Boris Kuhar ; [skice in fotografije Slovenski etnografski muzej]
Vrsta gradiva knjiga ; neleposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1972
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Prešernova družba, 1972
Fizični opis 218 str. : ilustr. ; 18 cm
Opombe Bibliografija: str. 217
Nekontrolirane predmetne oznake Slovenija / domoznanstvo / Škocjanski hribi / etnologija
UDK 39(497.12 Škocjanski hribi)
908(497.12 Škocjanski hribi)
COBISS.SI-ID 7512577

MEHKE PLATNICE
,SOLIDNO OHRANJENO ,POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA BREZPLAČNA

LOK - K 1 D - 2X

Odmirajoči stari svet vasi(poljudno znanstvena razprava) Dr Boris Kuhar,redna knjiga Prešernove družbe 1972 , 218 strani
Priimek Kuhar ima nemalo ljudi. Tako se je pisal tudi znameniti koroški pisatelj Lovro Kuhar Prežihov Voranc, ki je živel v letih 1893-1950 in je bil pred drugo svetovno vojno celo kandidat za prvega sekretarja KPJ. Je pa ta priimek lasten tudi etnologu, znanstveniku, kulinariku in publicistu dr. Borisu, o katerem bo tu beseda.

Samostalnik kuhar je nastal iz glagola kuhati, ki temelji na starovisokonemškem glagolu kohhon v pomenu kuhati, iz česar se je razvila današnja nemška beseda kochen. Je pa to izšlo iz latinskega glagola coquere, ta pa iz samostalnika culina kuhinja. "Moj priimek je zatorej nastal iz poklicnega poimenovanja, saj je bil po vsej verjetnosti moj prapraoče po poklicu prav kuhar," pravi Boris Kuhar. "Čeprav se je pri nas po domače reklo Pri Žebljarju, je imel moj ded v Ločah svojo pekarno in je zalagal s kruhom, ki ga je nosil v košu, lep del južnega Pohorja. Prav z njim sem v glavnem preživljal tudi svoja rosna leta."

Ima že tudi pravnuka

Borisov oče Karel pa je bil trgovec v Mariboru, poročen z Elizabeto Kuharjevo, torej ženo enakega priimka. V njunem zakonu sta se poleg Borisa rodila še Franci, ki je postal ekonomist, in Lisa, ki zdaj živi v Švici. Boris je poročen z Miro Bučarjevo. Njuni hčeri sta Jasna, ki je poročena na Švedskem in ima priimek Carlen, ter Mateja Logar, ki živi v Ljubljani. Po obeh imata Boris in Mira tri vnuke: Simona, Anneli in Matica, a že tudi pravnuka Kasperja.

Povest brez konca- tudi o prostituciji

Boris je bil sprva pastir, potem trgovski vajenec. Po vojni pa je v Beogradu obiskoval visoko diplomatsko in novinarsko šolo in nato prvih deset let delal kot novinar v predhodniku Dela, Slovenskem poročevalcu. A je nenavadno, hkrati pa tudi zanimivo, da je v tem dnevniku objavljal Povest brez konca, ki je govorila o nočnem življenju znanih Ljubljančanov in o prostituciji.

Popolni televizijec- in vendar…

Potem pa ga je privabila televizija, za katero je med drugim napisal in režiral sploh prvi slovenski TV-dokumentarec, ki mu je dal naslov Borovo gostüvanje, pa še prvi turistični film o Piranu in Portorožu. Za televizijo je pripravil še nekaj filmov in reportaž, v glavnem pa vse delo opravil kar sam, tudi kot snemalec. Zaradi nenehnih, še danes na TVS trajajočih notranjih razprtij, je to službo po petih letih zapustil in drugod bistveno bolje in samostojneje izkoristil svojo pamet in znanje. Tako je bil kot etnolog od leta 1962 dalje kar četrt stoletja direktor Slovenskega etnografskega muzeja. Leta 1965 je šel še dlje in doktoriral na temo Ekološka podoba Škocjanskih hribov na Dolenjskem. Iz te disertacije je leta 1972 pri Prešernovi družbi nastala njegova prva knjiga Odmirajoči stari svet vasi. Zanjo ga je nagovoril takratni predsednik družbe, pisatelj Miško Kranjec. Pozneje je pripravil še 13 knjig, zdaj je v tisku že njegova štirinajsta. Je pa v raznih časopisih in revijah objavil tudi številne znanstvene in poljudnoznanstvene prispevke ter več kot 2000 člankov. Leta 1955 je dobil novinarsko Tomšičevo nagrado in leta 1975 še Valvasorjevo.

Česa vse se je lotil

Že pred leti ga je začelo zanimati tudi klubsko življenje in ga je začel, eden prvih v Sloveniji, tudi spodbujati. Ko se je razvilo, je odnehal. Boris je nemirna, ambiciozna, večplastna osebnost, zato je morda zanj značilno, da se za kaj ogreje, kaj uspešno začne, potem pa preide na kakšno drugo področje. Tako je na primer v času, ko je bil direktor etnografskega muzeja, vodil tudi kulturne skupnosti Slovenije, od leta 1974 je bil nekaj časa podpredsednik ljubljanske mestne skupščine. Poleg slovenskega narodopisja, zlasti šeg in mask, ga je privlačila tudi afriška kultura.

V zadnjih petnajstih letih pa je, "ne le zaradi svojega priimka, temveč zaradi ljubega zdravja", kot pravi, napisal kar nekaj knjig o kulinariki. Bil je nasploh eden prvih pri nas, ki so začeli pisati o hrani, a tudi o gostilnah in kmečkem turizmu. Pri tem je konkretno in javno pokazal na nekatere najboljše gostilne (ki pa jih tu pravzaprav ne smemo omenjati, ker bi lahko to delovalo kot reklama zanje). A je tudi pripisal, da vse gostilne niso dobre za vse.

Dietam ne verjame

Od kdaj ga tako zelo zanima kulinarika? Nekje je povedal, da že od svojega šestega leta dalje, ko je prvič skuhal prežganko. Še zdaj jo včasih pripravi, in to z ajdovimi žganci in debelimi ocvirki, čeprav za koga to ni ravno zdrava oblika hrane. A Boris se za to ne zmeni kaj dosti, tudi dietam ne verjame, ker meni, da nobena ni dobra. Tiste iz zdravstvenih razlogov so sicer nujno zlo, tiste, pri katerih naj bi človek shujšal, pa da si izmišljata le živilska industrija in trgovina, da bolje zaslužita. Jesti pa je po njegovem vendarle treba razumno, ne preveč - ne premalo. Če se kak dan pregrešiš, moraš biti druge dni pač previdnejši, še posebej ker je pri nas še vedno navada, da za razliko od naših prednikov, ki so morali biti vegetarijanci, saj je bilo meso predrago na splošno uživamo preobilno hrano, ki je, če se potem ne gibljemo dovolj, organizem ne pokuri. In potem sledijo zdravstvene težave. Vendar Boris ugotavlja, da Slovenci v glavnem jemo bolje (in počasneje) ter da uživamo bolj zdravo in naravno hrano kot večina prebivalcev v kakšni razvitejši državi.

Boris je tudi sam odličen kuhar, saj se je v zadnjih letih, ko je praktično in teoretično preučeval delo v slovenskih kuhinjah, naučil marsikaterih podrobnosti. Vendar pravi, da kakšno jed še bolje pripravi njegova žena, sam pa da uživa v pripravah zapletenejših jedi, za kar ima zdaj več časa, saj je že nekaj let upokojenec. Živi v Grosupljem, piše, je predavatelj kulinarike in domoznanstva na univerzi za tretje življenjsko obdobje, strasten ribič, povrh pa še rotarijec.