Z žlico po Sloveniji - serija

Z žlico po Sloveniji
Nekateri avtorji so mnenja, da so štruklji najbolj značilna in

izvorno dolenjska jed. Prav gotovo sodijo med najbolj razširjene

jedi na Dolenjskem, poznamo pa nekaj posebnosti, ki so

predvsem v njihovih nadevih. Ena takih posebnosti je nadev iz

fižola, ki je v časih revščine in pomanjkanja pogosto omogočal

ljudem praznična občutja, kjer še zlasti štruklji niso smeli

manjkati. Štruklji so bili tudi pogosta jed ob večjih delih na

poljih ali gozdovih. Fižolovi štruklji so slani. Primerni so kot

glavna jed z dušenim kislim zeljem, repo ali solato in tudi kot
priloga k pečenkam in perutnini. Fižolov nadev pripravijo iz

kuhanega fižola v zrnju, ki ga pretlačijo, dodajo jajca, kislo

smetano, peteršilj, sol in poper ter nekaj krušnih drobtin.

Sicer se štruklji kuhajo zaviti v prtiču v slanem kropu, tudi

brez prtiča neposredno v vodi. Ker se med kuhanjem

nekateri razkuhajo, nastane iz te vode okusna juha. Seveda
se štruklji lahko tudi pečejo. Kadar so pečeni, jih pred

serviranjem prelijejo s kislo smetano.


Pečena gos z mlinci in dušenim rdečim zeljem


Prvotno je bilo martinovo praznik zaključka letine. Naši

davni predniki so praznovali, ko je bil pridelek pospravljen

v kaščah, in se tako pripravljali na dolgo zimsko obdobje.

V vinorodnih krajih je bil glavni pridelek vino, zato so mu

namenili posebno pozornost. Blagoslavljali so mlado vino

in se veselili njegove količine ter kakovosti. Vse to je bila
priložnost za praznično prehrano, med katero je bila na

prvem mestu vsakovrstna perutnina, seveda tudi koline,

pogače in drugo. Med perutninskimi jedmi so še danes

najbolj popularne pečene in s kostanji ter jabolki nadevane

gosi, tudi race, z mlinci in dušenim rdečim zeljem. Pečena

perutnina je domnevni spomin na neke pradavne, poganske
daritve ob zaključkih letine. Ljudska legenda pa pravi, da je

martinova gos spomin na jato gosi, v katero se je skril

sv. Martin, ko so mu želeli sporočiti, da bo postal škof.