Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 1 in 2 / Marijan Zadnikar

CENA JE ZA OBE KNJIGI SKUPAJ,PRODAJA SE SAMO V KOMPLETU ,
BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. PLAČILO NA TRR. OZIROMA PO DOGOVORU.
SOLIDNO OHRANJENI,TRDE PLATNICE,Z OVITKOM
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )


KLJUČ / LOK - LA B DV
NAJBOLJ BRANE KNJIGE
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

Podrobni podatki
Avtor – oseba Zadnikar, Marijan, 1921-2005
Naslov Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti / Marijan Zadnikar
Drugi naslovi Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2
Vrsta gradiva strokovna monografija
Ciljna skupina neleposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1973-1975
Založništvo in izdelava V Celju : Mohorjeva družba, 1973-1975
Fizični opis 2 zv. : ilustr. ; 20 cm
Zbirka Veliki slovenski kulturni spomeniki ; 1; 2
Vsebina Vsebina:
[1]. - 1973 (v Kranju : Gorenjski tisk). - 237 str. - O avtorju na str. 3
[2]. - 1975 (Celje : Aero). - 195 str.
Opombe Izšlo v redni knjižni zbirki Mohorjeve družbe za leto 1973 oz. 1975
Nekontrolirane predmetne oznake slovenska arhitektura / cerkvena arhitektura / cerkve / kulturni spomeniki / Slovenija
UDK 726.5(497.4)
COBISS.SI-ID 7990017

Marijan Zadnikar
Rojen 27. decembra 1921, umrl 4. oktobra 2005. Dr. znanosti iz zgodovine in teorije umetnosti, znanstveni svetnik v Republiškem zavodu za spomeniško varstvo. Izredni član od 27. maja 1997, redni član od 12. junija 2003.


Rodil se je 27. decembra v Novem mestu. Po končani ljudski šoli in gimnaziji v Ljubljani se je 1940 vpisal na študij umetnostne zgodovine; diplomiral je 1949, 1955 pa doktoriral. Že od 1947 pa do upokojitve 1982 je na republiškem zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani služboval kot konservator in 1972 postal znanstveni svetnik. Znanje si je nadgrajeval s študijskimi bivanji v Bonnu, Poitiersu in Filadelfiji. Za delo je prejel več priznanj: 1965 nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1983 red dela z zlatim vencem, 1991 odličje sv. Cirila in Metoda, 1992 nagrado RS in 2003 Steletovo nagrado. Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 27. maja 1997, za rednega pa 12. junija 2003.

L. 1947 je postal član skupine, ki je evidentirala sakralne spomenike na Kočevskem. Rezultat zavzetega dela je Gradivo za umetnostno topografijo Kočevske (1968), ki ima veliko dokumentarno vrednost. Kljub zahtevni službi konservatorja je terenska spoznanja vseskozi nadgrajeval z znanstvenimi raziskavami. Z disertacijo, ki je izšla 1959 (Romanska arhitektura na Slovenskem), se je usmeril v romaniko in ta je ves čas ostala v središču njegovega zanimanja. Nabor romanskih spomenikov je z nadaljnjimi raziskavami in številnimi odkritji na terenu vztrajno širil in objavil v znanstveni monografiji Romanika v Sloveniji (1982); poglavitna spoznanja je zbral v nekoliko poljudnejši izdaji Romanske cerkve v Sloveniji 11.–13. stoletje (2001). Sočasno je v njem raslo zanimanje za samostansko arhitekturo. Številne publikacije je namenil zlasti opatiji Stična, k stavbnemu razvoju katere se je neprestano vračal, nemalokrat po vznemirljivih konservatorskih odkritjih, pri katerih je osebno sodeloval. Monografijo je spisal tudi o cisterci v Kostanjevici na Krki (1994). Posebej ga je zanimala kartuzijanska arhitektura. Samostojno knjigo je napisal o Pleterjah (1995), že pred tem pa vse štiri slovenske kartuzije s poudarkom na Žičah postavil v umetnostni in zgodovinski kontekst z monografijo Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije (1972), ki predstavlja pionirsko delo na področju srednjeveške kartuzijanske arhitekture celo v evropskem merilu. Pet let zatem je v evropski kontekst postavil tudi cisterco v Stični (Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov, 1977).

Posebej pri srcu mu je bilo Prekmurje in njegovi srednjeveški spomeniki: Umetnostni spomeniki v Pomurju (1960), Rotunda v Selu (1967), Martjanci (1968, 1992), Domanjševci (1974), Turnišče (1994). Jedrnato je o romaniki v Prekmurju pisal za Katalog stalne razstave Pokrajinskega muzeja Murska Sobota (1997). Monografsko je v več izdajah obdelal tudi cerkvi v Hrastovljah in na Ptujski Gori, v različnih člankih pa poleg o večini že omenjenih spomenikov pisal še o minoritski in proštijski cerkvi na Ptuju, kripti v Hočah, cerkvi na Dravinjskem Vrhu, ž. c. v Poljčanah in Lescah, Sv. Martinu v Zgornji Dragi, Gradu nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, Sv. Tomažu na Planinci, predjamskem gradu, cmureški luneti, Gospe sveti in Gosposvetskem polju, romanskih vzhodnih zvonikih v Sloveniji idr. Njegovo delo je tudi Romanska umetnost (1970) v zbirki Ars Sloveniae. Nekaj svojih ključnih člankov je zbral v knjigi Preden odidem (1998). Spisal je vrsto konservatorskih poročil in v znanstvenih ter strokovnih člankih vztrajno objavljal nova terenska in znanstvena odkritja. Je tudi avtor več kot 150 leksikalnih in enciklopedičnih gesel. S svojimi spoznanji je redno osebno, s predavanji, referati, prevodi svojih del in samostojnimi objavami v tujih jezikih seznanjal tudi kolege iz tujine.

Poleg številnih poljudnih člankov je objavil tudi več poljudnoznanstvenih monografij, mdr. Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 1–2 (1973, 1975); Med umetnostnimi spomeniki na Slovenskem Koroškem (1979); Po starih koroških cerkvah (1984); Lepote slovenskih cerkva (1985). V okviru zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije je v več izdajah predstavil Slovenj Gradec, Stično, Hrastovlje, Žiče, Pleterje in Spodnjo Muto. Pionirska so njegova dela Znamenja na Slovenskem (1964, razširjena izd. 1970) in Slovenska znamenja (1991), v katerih je to dotlej zapostavljeno dediščino tipološko in slogovno razčlenil in jo prepoznal kot sestavni del slovenske kulturne krajine. Opozoril je tudi na pomen pleterskih »štimanic« (1969) in prvi napisal študijo o orgelskih pomolih (2000). Objavil je tudi več avtobiografskih zapisov, mdr. Z mojih poti (1991).

Zadnikar, ki je v svojih delih tudi metodološko ostal zvest svojemu učitelju in mentorju Francetu Steletu, spada med vodilne slovenske umetnostne zgodovinarje prve povojne generacije. Njegova bibliografija je izjemno obsežna. Študije o romanski ter cistercijanski in kartuzijanski arhitekturi ostajajo temeljna dela slovenske umetnostnozgodovinske stroke, poljudne publikacije pa s ponatisi še vedno prispevajo k popularizaciji umetnostnih spomenikov. Svoja besedila je bogatil s čustvenim opisom osebnih doživetij, anekdotami in poetičnimi vložki, vse pa povezal s klenim jezikom. Slovenijo je postavil na evropski umetnostni zemljevid srednjega veka. V svojih delih se nam odstira kot občutljiva osebnost, ki jo odlikuje ljubezen do slovenskega naroda, njegove kulture in umetnostne dediščine.

Umrl je 4. oktobra v Ljubljani.

Mija Oter Gorenčič