** Na razpotju : zgodbe iz študentskega življenja / Stanko Janežič

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO, OZIROMA TISKOVINO).PLAČILO NA TRR.OZIROMA PO DOGOVORU.
LEPO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,
MEHKE PLATNICE,ŽEPNA IZDAJA
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA
B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - SP R - 2X
USPEŠNICE ,KLASIKI ,NAJBOLJ BRANE KNJIGE
PRIJETNO IN POCENI POČITNIŠKO BRANJE,IDEALNO ZA PLAŽO,DOPUST

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

Podrobni podatki
Avtor – oseba Janežič, Stanko, 1920-2010
Naslov Na razpotju : zgodbe iz študentskega življenja / Stanko Janežič ; [spremna beseda Silvester Čuk ; ilustracije Branko Drekonja]
Vrsta gradiva kratka proza
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1992
Založništvo in izdelava Koper : Ognjišče, 1992 (Nova Gorica : Soča)
Fizični opis 111 str. : ilustr. ; 17 cm
Drugi avtorji – oseba Drekonja, Branko
Čuk, Silvester, 1940-
Zbirka Žepna knjižnica Ognjišča ; 28
Opombe Stanko Janežič poje hvalnico življenju : (beseda o pisatelju) / Silvester Čuk: str. 104-111
Predmetne oznake Janežič, Stanko, 1920- 2010 -- Literarne študije
UDK 821.163.6-32
821.163.6.09 Janežič S.
COBISS.SI-ID 31126784

prof. dr. Stanko Janežič
(1920–2010)
Na praznik Marijinega rojstva – na malo mašo, kakor se reče v Prlekiji ‒ je po
dopolnjenem 90. letu sklenil svoje zemeljsko potovanje, svojo in nekako tudi
našo življenjsko mašo profesor dr. Stanko Janežič. Bil je mož lepe besede, ki jo je
smrt zavila v molk. Bil je vešč pisanja: pesniškega, pripovednega, znanstvenega.
Smrt mu je vzela iz rok pero; iz ust in iz srca mu je vzela besede, s katerimi je nagovarjal prijatelje in znance, otroke, študente in odrasle, tujce in domačine; iz grla
mu je vzela glas, s katerim je prepeval za ljudi in z ljudmi, njim in sebi v veselje in
tolažbo, Stvarniku v čast in zahvalo ter kdaj v tožbo in obtožbo.
Zdaj, ko ne more več ne pritrjevati ne ugovarjati, lahko povem, kako smo ga
nekateri videli kot človeka, kot profesorja in kot ekumenista.
Janežič je dajal vtis, da živi v nekem svojem svetu, vedno nekoliko mimo realnosti, odmaknjen od tegob vsakdanjosti, ki so se porajale v ljudeh in v družbi, pa
tudi v Cerkvi. Videti je bilo, da živi v nekakšni dostojanstveno vzvišeni drži ruskega
starca, ki si ne dovoli kaljenja miru, ki se ne obremenjuje s površnostjo vsakdana
ne z bolečinami praznine, kakor jih dolbejo v ljudeh zablode in grešne krivde, ali
tistih, kakršne »biti v svetu« neizbežno poraja. Zdelo se je nekako tako, kakor da
ga tuja stiska in bolečina ne bi zanimali, prizadevali, zato o njiju ni govoril in čez
njiju ni tožil. Nikoli ga nismo videli jokati. A prav tako ni razkrival svojih tegob in
tožil o svojih bolečinah. Dajal je vtis, kakor da jih nima. Morda jih je skrival, saj z
njimi ni hotel obremenjevati drugih. Drugače pa je bil vse do pozne starosti čvrst
in zdrav. Tudi ko je resno zbolel, o tem ni govoril, pa tudi ne o svojih strahovih, o
skrbeh in o smrti ‒ kakor da jih ne bi imel, kakor da ga vse to ne zadeva. S hladnostjo razuma in s trdnostjo volje je z vedênjem in besedo zatrjeval: »Bo že šlo!« in
»Ne dam se!« Tako je zmogel kljubovati vsem in vsemu ‒ kakor narava, ki ji je prav
vse, kar se dogaja: dan in noč, sonce in dež, senca in blisk