Kako se je naša dolina privadila svobodi / Miloš Mikeln *

Ena najbolj zabavnih knjig napisanih v slovenščini. Zgodbe o majhnem kraju nekje na podeželju in o tem, kako je pisana galerija likov doživela in preživela konec druge svetovne vojne in čas po tem. Mikeln ne obsoja ne črne ne bele ne rdeče, le pripoveduje na tak način, da se je treba ob branju krohotati, včasih pa zelo na glas

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA) PLAČILO NA TRR, OZIROMA PO DOGOVORU.

PREŠERNOVA DRUŽBA
LEPO OHRANJENO,TRDE PLATNICE
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA BREZPLAČNA

Podrobni podatki
Avtor – oseba Mikeln, Miloš
Naslov Kako se je naša dolina privadila svobodi : [pretežno vesele zgodbe iz prvega leta po veliki vojni] / Miloš Mikeln
Vrsta gradiva humor, satira, parodija ; leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1990
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Prešernova družba, 1990 (v Ljubljani : Delo)
Fizični opis 125 str. ; 21 cm
Opombe Dodatek k nasl. naveden na prednji str.
35.000 izv.
Predmetne oznake Slovenska književnost -- Humor -- Slovenija -- 20.st. -- Kratke zgodbe
UDK 821.163.6-311.2
COBISS.SI-ID 19462400

LOKSR-SA-3X
REDNA LETNA ZBIRKA PREŠERNOVE DRUŽBE
SLOVENSKI AVTORJI,SLOVENSKO LEPOSLOVJE,BIOGRAFIJE.SPOMINI,KOLEDARJI,KNJIGE ZA OTROKE IN MLADINO
PREŠERNOVA DRUŽBA, samostojna in neodvisna založba, d.d - Izdajanje knjig
Prešernova družba veliko pozornost posveča domačim avtorjem.

»Eni pravijo, da bo zastava po svobodi drugačna, kot je bila v prejšnji Jugoslaviji. Da bo res spet modra, bela in rdeča, ampak da bo na sredi rdeča zvezda, kakršne imajo Rusi, ki prihajajo od Madžarske sem. Drugi pa govorijo, da so na italijanski meji že Angleži in ti pač ne bodo gledali rdečih zvezd. Zdaj pa povejte, kakšno zastavo naj obesim na cerkev pa na graščino, ko bo svoboda?«

Cerkev in ,graščina' si stojita nasproti sredi vasi, dobrih petintrideset korakovje med njima, in to je mali četverokotni trg, ki ga na drugih dveh koncih omejujeta Kržanova pekarna in Podravčeva trgovina. V pusti enonadstropni stavbi, ki ji v dolini bogve zakaj pravijo graščina, je imela pritličje občina, prvo nadstropje pa, dokler je bila še župnija v vasi, župnik. Cerkvena oblast je že davno, kmalu po prvi vojni, ukinila župnijo, nakar je graščinsko nadstropje napol dobila mež-narica, ki živi tam z možem in otroki. Druga polovica nad­stropja, ena sama velika sobana, kjer je bil župnik imel skuš­nje cerkvenega zbora, verouk za birmance in druge duhovne vaje, pa je poleg teh namenov služila še sestankom občinskih mož, prosvetnemu društvu, narodnemu poslancu na turneji po deželi ali čebelarskemu občnemu zboru, kadar je bil pač potreben prostor za dvajset ali trideset ljudi hkrati. V pritličju so ostale občinske pisarne. Pod Nemci so bili v njih župan, tuj človek iz tujih krajev, in šest žandarjev. Zupan je bil zagrizen Nemec in nacist; prav ta zagrizenost mu je rešila glavo, ker gaje spravila v bolnišnico in iz doline že več mesecev pred koncem vojne. Žandarji pa so ostali do zadnjega, odšli so poslednjo noč pred svobodo. Tisto jutro, ko je ostala graščina prazna, je šel Kolbezen z vprašanjem o zastavi k ljudem, ki bi morali vedeti odgovor. Kolbezen je bil mežnaričin mož, vendar pa ne mežnar. Opravljal je sicer nekatere mežnarske posle, vendar samo tiste, pri katerih mu ni bilo treba v cerkev. V cerkev pa ni stopil zaradi zaobljube.

Nekoč se je vrnil z nočnega popivanja šele po jutranji maši in ker mu je žena preobširno in preglasno razlagala sramot-nost takega početja, ji je pobegnil v cerkev. Tam sta ga zmagali utrujenost in pijača, zaspal je na prijetno hladnih kamnitih tleh in se zbudil šele proti večeru. Potem je tri tedne visel med življenjem in smrtjo in se zaobljubil k svetemu Antonu, da ne gre nikoli več v cerkev, če ozdravi. Svetnik ga je uslišal in Kolbezen je držal besedo: v cerkev ni stopil več. Kolbeznovkaje trdila, da take laži svet še ni slišal, daje ta zaobljuba od začetka do konca izmišljena, da je za tak po­govor s svetim Antonom potrebna ne le objestnost, temveč tudi pogum, pri čemer Kolbezen nekaj prve res ima, drugega pa čisto nič, in da si je vse skupaj prav otročje izmislil samo zato, da mu ne bi bilo treba ribati kora in spovednic. Vsa dolina se je strinjala z njo, ampak Kolbezen je trmasto ostal pri svojem, česar mu pa tudi niso zamerili - vsakdo ima pravico, da poskusi storiti zase, kar se da. Ni pa se, kot rečeno, izogibal tistim mežnarskim opravilom, pri katerih beseda da besedo in kozarec da majoliko in jih je že zaradi te značilnosti treba opraviti zunaj cerkve. Cerkveni ključarji, ki jih je Kolbezen obredel zaradi za­stave, so vsi zapovrstjo menili, naj na zvezdo kar pozabi. Kolbezen je kimal in pil, kjer so mu natočili jabolčnika, in samo kimal, kjer mu niso ničesar natočili, mislil pa si je svoje. Na primer je mislil tudi to: bomo videli, kakšne zastave boste vi izobesili, ko pride čas. Nezadovoljen s tem obhodom se je nazadnje ustavil pred skladovnico potemnelih hrastovih hlodov za graščino, na kateri je ob tem dnevnem času ponavadi sedel Parni Jan. Tista skladovnica je stala tam, nikogaršnja, odkar so ljudje pomnili, Parni Jan pa je sedel na njej, prav tako sam svoj, zadnjih dvajset ali kdove koliko let vsak dan ob svoji uri.

»Mi boš dal cigareto, Kolbezen,« je vprašal Jan.

»Nimam.«

»Zakaj si se pa potlej ustavil?«

»Poslušaj, Jan, ti si pameten človek.«

»A tako?« Jan je dvignil zaspane veke. »Marsikaj so mi že rekli, tega pa še ne.«

»Ponoči so odšli, saj si videl, še zadnji Nemci.«

»Ja, pogledal sem po graščini, niti cika niso pustili.« Ker je šel Jan delat h kakemu kmetu v košnjo, v vinograd ali v gozd le v skrajni sili, si je sčasoma pridobil zelo pretanjen občutek za to, kje ga morebiti čaka zastonjkarska malica ali vsaj ščepec tobaka.

»Zdaj pride svoboda,« je nadaljeval Kolbezen.

»Pride,« je potrdil Jan.

»Jaz pa moram izobesit zastave.«

»Kje?«

»Na cerkvi pa na graščini.« »Aha.«

»Zdaj mi pa ti povej, kakšne zastave naj obesim: z zvezdo ali brez zvezde?«

»Kako pa naj jaz to vem?«

»Kaj ne boš vedel,« in Kolbezen seje oprezno ozrl naokrog, »tvoj bratje partizan.«

Jan se je namrdnil: »Tri leta ga že nisem videl.«

»Jaz pa sem ga, predlani, jezdil je poprek čez vso dolino, s kapo na glavi pa z zvezdo na kapi, ustavil se je tu pred graščino, potrkal na vsa okna, počakal, da so se nemški žu­pan in žandarji res vsi prebudili, nakar jim je zaklical ,smrt fašizmu' in ,svoboda narodu', pa odjezdil čez vas v gmajno in v hribe.« »ja, slišal sem, da so ga oni v hribih zaradi tega degra­dirali,« je zamišljeno rekel Jan. »Vidiš, najbrž ga ne bi, če bi bil, recimo, vrgel bombo žandarjem v graščino. Najbrž so ga zato, ker se je sprehajal po domači vasi iz same objestnosti, kaj.«

»Sprehajal se je, to je gotovo - pa če se je zvezda tako sprehajala že takrat, ko še sence svobode ni bilo nikjer, zdaj pa je zvezd v hribih vse polno, z juga pa gredo divizije...« »Ja, naš Jurij bi bil gotovo že oficir, pa so ga menda pozneje še enkrat degradirali zaradi podobnih reči,« je še naprej ugibal o svojem svojeglavem bratu Parni Jan. »ja,« je pritrdil Kolbezen, ampak nejanu, temveč sebi, tudi on je predel svojo misel in skrb sam zase naprej, »če obesim zastavo brez zvezde, me bo dala nova oblast ob glavo. Če pa obesim zastavo z zvezdo, me bodo dali cerkveni ključarji ob kruh.« »Ti pa bi obdržal oboje,« je Jan takoj razumel Kolbeznove težave.

Jurij je bil Janov starejši brat. Kako sta se pisala po očetu, ni skoraj nihče vedel, ker tudi očeta ni nihče vprašal, kako se piše, sam pa stari ni imel potrebe, da bi se predstavljal po vasi. Živeli so v za silo z ilom ometani in z vegastim oknom v borno kočo predelani parni, kakor so v dolini imenovali shrambe za krmo, seno in slamo. Ljudje so jih poimenovali po tem domovanju in so jim pritaknili družinski priimek Parni.

Pa tudi s krstnimi imeni Parni trije niso imeli sreče. Stari ga ni potreboval kot tudi rodbinskega ne, bilje pač stari Parni. Svoja dva sinova je bil krstil po svetnikih, ki jih je izbiral po posebnem merilu. Ni mu bilo za bledolične gosposke svet­nike, da sploh ne omenimo take vrste svetih mož, ki so se ponižno dali cvreti ali suličati, ne, stari Parni ni imel namena, častiti šlev in jih klicati vsakokrat, ko bi svoja sinova naganjal iz slame in h krompirjevi juhi. Cenil je samo odločne, možate in uspešne svetnike. Med takimi je bil po njegovem mnenju na prvem mestu sveti Jurij, najbrž ne toliko zaradi zmaja, meča in sulice z zastavo kot zaradi konja: konji so pač skrita ljubezen vsakogar, ki mora vse življenje vpregati suhljato kravo v svoj voz. Tako je bil prvi v parni rojeni sin Jurij.

Drugi je lahko dobil samo eno ime, to so vedeli vsi v dolini že dolgo, preden se je rodil: Florijan. Stari Parni je imel dve strasti: tobak in gasilstvo. Prvi je stregel tako, da si je vsak dan odtrgal od ust, da ga spet vrne ustom, zavitek Drave, pod okupacijo pa je sušil, rezal in cmaril kosmati domači tobak, ki gaje gojil zadaj za parno ne le zase, temveč mu je nekako skrivnostno uspeval tako dobro, daje zalagal z njim pol doline. Druge svoje strasti, gasilstva, pa nikoli ni mogel prav potešiti.

Že v mladih letih je mogel občudovati svoj prvi pravi požar le spotoma, ko je tekel tja: prišedši na kraj nesreče se je zapodil naravnost v goreči kozolec in takoj dobil debel tram na glavo, nakar so dolinski gasilci za nekaj časa pustili kozolec in se posvetili njemu. Seveda seje tudi pozneje vztrajno silil zraven, ampak ker je bil pač s parne, ga še k ročni črpalki niso pustili: da bi jo gnal. brez preudarka, na suho, in bi jo zaribal, še preden bi dobili vodo gor. Ko je društvo še v stari državi kupilo motorko, kar je bil za vso dolino imeniten dogodek, si za mesto pri njej niti prositi ni upal več. Pa so mu ga sami dodelili: stal je pri izpuhu in naganjal stran otroke, da se ne bi kateri opekel. Motorka je tekla večinoma ob svečano vna­prej napovedanih priložnostih: z veliko mokro vajo, ameri-kanskim zaporom, šaljivo pošto in bogatim srečelovom, igra priznana godba. Zato se je okrog nje zmeraj gnetlo številno občinstvo in naloga starega Parnega je bila v resnici med najpomembnejšimi: požara in gašenja sploh začeli niso, do­kler se on ni glasno odhrkal in dal znamenja s trikrat zapored kvišku iztegnjeno desnico. Za gasilsko uniformo nikoli ni imel denarja, po umrlem članu je podedoval pas s sekirico in premajhno čelado. Seveda je pa vedel: če bi ne bil s parne, bi nikomur ne delal sramote recimo pri lestvi ali mogoče celo pri cevi. A je že tako, da tistim, ki jim je usojeno vpregati krave in odganjati otroke od izpuha, preostane kot edini javni izkaz odločnosti in možatosti le še čaščenje svetega Jurija in Florijana.

Življenje pa staremu Parnemu niti tega ni privoščilo, da bi se bil lahko vsak dan po avemariji ustopil pred parno in zaklical »Jurij, Florijan, večerja!«, da bi cula vsa dolina. Jurij je šel z začetkom vojne v hosto. Tam se je moral zaradi pravil konspiracije prekrstiti. Izbral si je, bogve kje je snel to blagoglasno tujo besedo, najbrž pred vojno v kinu v mestu, partizansko ime Jumbo.

Florijan pa je bil od svojega prvega dne Jan in je to ostal za zmerom. Parnemu je namreč žena umrla taisto uro, ko je prišel Florijan na svet; ko soji položili zariplega novorojenčka v naročje, ni imela več moči, da bi ga poklicala s celim že davno določenim imenom, dahnila je samo še Jan, in to je bil tudi njen zadnji vzdih v dolini solz.

Bila je zelo lepa ženska, vendar iz prav take uboščine kot Parni sam, zato se je pač omožila v parno. Zapeljive velike oči, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, moral je pogledati vanje vsakdo, kdor jo je srečal, sta podedovala po njej oba njena fanta, nežne in krhke postave pa ne. Bolje da ne, bila bi popolnoma nerabna za življenje Parnih moških. Postavo sta imela po očetu, ki je bil v mladih letih tudi lep, a visok in plečat fant. Po njeni zgodnji smrti se mu je zazdelo, da ji je dolžan večno pokoro za leta revščine, ki jih je preživela pri njem, in kakor bi bil rad dal levo roko za en sam gromki in globoki »Florijan«, ni nikoli poklical mlajšega sina drugače, kot ga je bila v svoji smrtni uri ona. Parnemu Janu je torej zaupal Kolbezen svoje težave z zvezdo na zastavi in s cerkvenimi ključarji. Ničesar pametnega nista izumila. Nazadnje je Jan rekel: »Kaj pa če ne obesiš nobene zastave, ne take ne drugačne?«

Kolbezen je vzdignil obe roki, »tebe bom pa še prišel vprašat za svet...«, Jan je na to velikodušno prikimal, kar pridi, malenkost, Kolbezen pa, »...kaj misliš, da se nisem tega že sam spomnil? Ampak kje si pa še videl svobodo brez zastave?«

Jan se je spet globoko zamislil, česar sicer ni rad počel, in ko se ni spomnil nobene svobode brez zastave, pa tudi, pošte­no rečeno, nobene svobode z zastavo ne, je postal nejevoljen. »Eh, kaj. Mi Parni pač nismo za politiko. Ti živiš tu v graščini, ti se ubadaj z zastavami, nam tam v parni se ni treba.« Nič boljšega ni Kolbezen zvedel nikjer, kjer je tisti popol­dan pred svobodo povpraševal o zvezdi na zastavi.

Edini uporabni nasvet mu je dal Vogaršek: »Parat je lažje kakor šivat. Pa še dosti hitreje gre, če je sila.«

Vogaršek je živel nedaleč od Parnih, ne tako na robu Doline kot oni, temveč sredi Žabje vasi, kot seje reklo močvir­nemu koncu, kjer se je naselila dolinska revščina. Vogaršek se kajpada ni prišteval k revščini: znal je vse, kar sije kdo mogel izmisliti in ob nedeljah dopoldne je ure kuhal.

Med prvo vojno je služil v Galiciji pri bolničarjih in odtlej v dolini ni bilo kolin brez njega. Sčasoma je postal v tej stroki tak mojster, da je klanje prašičev celo elektrificiral, a o tem pozneje. Znal je postaviti lončeno peč, popraviti vprežno kosilnico ali pločevinasto streho na zvoniku, krpati dežnike in odlično kisati zelje; le visoko naloženih senenih voz, ki jih je srčno rad vodil, mu kmetje niso radi zaupali, samo izje­moma kdaj iz usmiljenja v zelo lepem in dolgotrajno suhem vremenu, ker je štel med svoje izume tudi posebno ravnanje konj, ki pa živalim očitno ni ležalo in je vsak drugi voz zanesljivo prevrnil, tega pa si seveda nihče ne želi, recimo pred avgustovsko nevihto, ko se najbolj mudi domov pod streho. Ob nedeljah dopoldne je kuhal ure zato, ker takrat žene ni bilo doma, kadar je bila, mu namreč tega ni dovolila, se ji je že v preveč loncev in ponev naselil čuden smrad, ki ga ni bilo mogoče več spraviti ven. Kuhal jih je pa zato, ker je tako najlaže spravil iz starih kmečkih ur stoletno maščobo in umazanijo. Vrgel je v krop celo uro razen uteži in nihala, in dokler se niso še v zadnji hiši uveljavile novodobne bu­dilke, ki jih je Vogaršek mogel popraviti tudi med tednom, so ob nedeljah zjutraj hodile v Žabjo vas ženske z v stare rute zavitimi urami pod pazduho, potem pa na poti nazaj na vas poslušale Vogarškovko: »Kakšen brezbožnež, name­sto da bi šel z mano k maši, pa ure kuha. Kakšen čudak, naš sam.« Vogarškovka je svojemu možu pravila ,naš sam', on pa jo je pred drugimi klical ,moja sama'. Odkod sta imela to na­vado, da sta se klicala ,sam' in ,sama', ni nihče vedel, drugje v dolini niso tako govorili, to je bil moral kdove kdo v rodu nekoč prinesti iz drugih krajev.

Vogarškov nasvet, da je lažje parati kot šivati, če je sila in naglica, je bila edina pametna beseda, ki jo je Kolbezen slišal ta popoldan pred svobodo. Čeprav je bil nasvet tako značilno dolinski, daje pravo čudo, kako da ga ni dobil na več koncih, najpoprej pri ključarjih.

Zato je šel od Vogarška naravnost domov, urezal iz rdečega platna ozke nacistične zastave dve veliki zvezdi, prinesel s podstrešja izza špirovcev obe mogočni zastavi izpred vojne, občinsko in cerkveno, dolgi, da se take še v mestu redko vidijo, in se lotil šivanja. Šival je ponoči, ko je visela nad dolino budna tihota: ljudje so legli, zaspali pa niso.

Vsi so mislili na svobodo, vsak po svoje: bosta prišla naša dva srečno domov iz hoste, kaj bo z mojim, ki je v nemški vojski, ga bodo partizani ubili, ali res pod novo državo ne bo več davkov pa elektrika bo zastonj, gotovo bo prvi dan vese­lica, kaj bom pa oblekla, zdaj se nosijo škornji tesno na svilene nogavice, kje pa naj jih dobim, bodo postavili skupni kotel na vasi pred cerkvijo in graščino, če bo res vsa dolina en sam kolhoz, mogoče pa naš le pride nazaj, mogoče pa ni res, daje padel. Opolnoči je bil Kolbezen gotov. Ker je delal, nevajen šiva­nja, zelo počasi, je imel čas privaditi se čudni novosti, rdeči zvezdi, in nazadnje mu je postala kar domača na zastavah stare predvojne države.

Potem je legel še sam. Dobro pripravljen na svobodo je takoj zaspal.