Iskra pod pepelom, zgodovinska povest / France Bevk 1956 * prva izdaja

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA)
PLAČILO NA TRR.OZIROMA PO DOGOVORU. PRIMERNO ZA DARILO

Podrobni podatki
Avtor – oseba Bevk, France
Naslov Iskra pod pepelom : zgodovinska povest / France Bevk
Vrsta gradiva roman
URL medijskega objekta leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1956
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Prešernova družba, 1956 ([Ljubljana] : Ljudska pravica)
Fizični opis 125 str. ; 20 cm
Opombe Redna knjiga Prešernove družbe za leto 1957

UDK 821.163.6-311.6
COBISS.SI-ID 1973761
France Bevk: Iskra pod pepelom. Zgodovinska povest. (Opremil Uroš Vagaja (z ilustracijo Jožeta Ciuhe)

EDINA SLOVENSKA IZDAJA
LEPO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,MEHKE PLATNICE
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

LOK - DN OM A
USPEŠNICE ,KLASIKI,SLOVENSKI AVTORJI,SLOVENSKO LEPOSLOVJE

Bevkovo literarno delo je zelo obsežno in zajema zgodovinske romane in romane iz sodobnega življenja, novele, kmečke povesti, črtice, drame, mladinske povesti, pesmi, filmske scenarije, potopise in prevode. S prevodi v albanščino, francoščino, hrvaščino, italijanščino, madžarščino, makedonščino, nemščino, ruščino, srbščino, ukrajinščino itd. je napisal več kot 150 del. Pisal je mnogo in hitro; kakšno leto je izšlo tudi po deset, s ponatisi in prevodi celo več knjig, poleg številnih člankov, spominskih in drugih priložnostnih zapisov. Med razlogi za hlastno naglico je bilo predvsem pomanjkanje izvirnih del. V času, ko je fašizem v Italiji pregnal čez mejo v Jugoslavijo precejšen del primorske inteligence, je namreč vztrajal na drugi strani meje in z zavzetim publiciranjem pod različnimi psevdonimi (Ivan Bežnik, Tone Čemažar, Jože Gorički, Jože Jeram, Jerko Jermol, Ivan Lesjak, Pavle Sedmak, Franc Seljak, Esar Vano) skrbel za duševno hrano slovenskega človeka.
Pero mi je pri burno snujoči domišljiji pogosto težko dohitevalo misel, naglica pa je bila tudi nekoliko v moji naravi ... Zgodilo se je recimo, da sem dobil iz tiskarne že krtačne odtise za prvo polovico knjige, ko zadnja poglavja še niso bila napisana.[4]

V poznejših objavah, zlasti v ponatisih v Izbranih spisih je dela pogosto popravljal. Kritiki so poudarjali površnost oziroma nedodelanost likov v nekaterih delih, ne da bi upoštevali posebne okoliščine, v katerih so nastajala.

About the author

France Bevk

Bevkov dedek Jakob, ki je bil izobražen, je Francetu že zgodaj vzbudil željo po znanju in pisanju. Ni namreč želel, da bi vnuk imel enako usodo kot on, da bi bil gostač, dninar in čevljar. Leta 1906 je Bevku revija Domači prijatelj objavila črtico Vstajenje.

Po končani osnovni šoli je leta 1907 po priporočilu cerkljanskega dekana Franca Knavsa odšel kot trgovski vajenec v Gorico, kjer je bila v Podgori pripravnica za učiteljišče. S sošolci je sklenil izdajati dijaški literarni list Alfa, ki je izhajal vse dokler zanj niso izvedeli profesorji. Svoje pesmi je pošiljal dijaškemu listu Zora in urednici Domačega prijatelja, Zofki Kveder. Po maturi leta 1913 je učil v vasi Orehek, leta 1916 pa je bil premeščen v Novake nad Cerknem. Leta 1917 so ga vpoklicali v vojsko na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino.

Novembra leta 1918 se je vrnil s fronte. Opustil je učiteljski poklic in leta 1919 postal urednik ljubljanskega Večernega lista. Ko je ta prenehal izhajati, se je odločil za urejanje kulturne rubrike časopisa Slovenec. Ob koncu leta 1920 se je vrnil na Goriško, kjer je prevzel uredništvo Mladine, ki jo je urejal od leta 1921 do leta 1922. Hkrati je svoj čas posvetil gledališču. Vodil je Ljudski oder in režiral. Leta 1921 je postal urednik Goriške straže in Čuka na pal'ci. Leta 1923 pa je postal ravnatelj Narodne knjižnice v Gorici. Zaradi fašizma, ki je čedalje bolj zatiral Slovence na Primorskem, je bil Bevk tudi zaprt. Spomladi leta 1935 je bil skupaj s Francetom Steletom in Josipom Vidmarjem v Španiji. Tam je prijateljeval z Zoranom Mušičem. Leta 1943 je pobegnil iz zapora in postal eden izmed voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskem primorju.

Po drugi svetovni vojni je najprej živel v Trstu, nato pa v Ljubljani, kjer je leta 1970 tudi umrl. Prevzel je visoke funkcije, med drugim je bil predsednik skupščine in član SAZU. Prebivalci Nove Gorice so mu postavili spomenik, po njem se imenuje Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica in Osnovna šola Franceta Bevka v Tolminu. Pokopan je v Solkanu.