Železna kača / France Bevk ; risal Drago Vidmar - 1946 *

Bevkov roman Železna kača govori o prihodu železnice v Baško grapo.

SOLIDNO OHRANJENO, ŠE PRIMERNO ZA DARILO
BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA)
PLAČILO NA TRR.OZIROMA PO DOGOVORU.

SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE
DRUGA SLOVENSKA IZDAJA, PRIMERNO ZA DARILO
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - S5L / ANTIKVARNE KNJIGE, REDKE KNJIGE, NOSTALGIJA
NAJBOLJ BRANE KNJIGE, POCENI KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

Podrobni podatki
Avtor – oseba Bevk, France
Naslov Železna kača / France Bevk ; risal Drago Vidmar
Vrsta gradiva roman
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1946
Založništvo in izdelava V Celju : Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 1946 (v Celju : Tiskarna Družbe sv. Mohorja)
Fizični opis 287 str. : ilustr. ; 21 cm
Drugi avtorji – oseba Vidmar, Drago (ilustrator)
Zbirka Zadružna knjižna izdaja ; 12
UDK 821.163.6-311.2
COBISS.SI-ID 29792513
Bevk, France (1890–1970)
Njegov obsežni literarni opus za odrasle in mladino zajema pesniška, dramska, pripovedna besedila, filmske scenarije, potopise idr. Zlasti v povestih in romanih je tematiziral življenje Slovencev na Primorskem, posebno v času fašizma. Umetniški vrh je dosegel z romanom Kaplan Martin Čedermac, v katerem je obsodil raznarodovanje in krepil slovensko narodno zavest pod fašizmom.
Bevk je po več kot sto napisanih literarnih delih, od katerih so mnoga doživela več izdaj in številne ponatise, najplodnejši slovenski pisatelj. Njegova prva objava je bil prozni prispevek Vstajenje v reviji Domači prijatelj (1906), v literarno javnost pa je izraziteje vstopil okrog 1910, ko se je za dobro desetletje pridružil mladokatoliškemu krogu z objavami v Zori ter Domu in svetu. Pod vplivom katoliške moderne, poezije Josipa Murna in Otona Župančiča je izpovedoval lepoto kmečkega sveta, z vojnimi motivi ujel tok ekspresionizma ter pesnil o erotičnem zanosu in lepotnih občutjih domače pokrajine. Z zbirko Pesmi (1921) je svoje pesništvo v glavnem sklenil (pesmi je občasno objavljal še do 1927) in se ob manj izraziti dramatiki (npr. Kajn, Ljubljana, 1925) preusmeril v pripovedništvo. Sprva je pisal kratko prozo z obsodbo vojne in temo ponižane človečnosti, nastalo po vzoru Ivana Cankarja in Leonida Andrejeva. Deloma jo je zbral v zbirkah Faraon (1922) in Rablji (1923), nato se je opazneje posvetil pisanju obsežnejših novel, povesti in romanov z meščansko, kmečko, narodnostno (zgodovinsko in sodobno), socialno in moralno tematiko. Bevkova meščanska proza še vsebuje odmeve vojnih in povojnih razmer, vendar je (ne brez sledov Alojza Gradnika, Avgusta Strindberga in Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega) osredinjena na temno erotiko ter duševna trenja med moškim in žensko: prinaša kritiko in mračno sliko meščanske družbe z romantično grozljivimi in kriminalnimi dejanji ter naturalističnimi opisi patoloških posledic erotičnega nagona (Suženj demona, Ljubljanski zvon, 1925; Muka gospe Venere, Dom in svet, 1925; Julijan Sever, Dom in svet, 1926; V zablodah, 1929; Gospodična Irma, 1930; Človek brez krinke, Ljubljanski zvon, 1934 idr.). S podeželsko prozo je Bevk posegel v preteklost in sodobnost. Največkrat je umeščena v odmaknjene kraje cerkljansko-tolminskega hribovja, prikazuje značajsko trde, samosvoje in čudaške ljudi, njihove pogubne strasti, maščevalnost, boj za ljubezen, zemljo in kruh, sega pa tudi v goriško in tržaško pokrajino ter Beneško Slovenijo. Rasla je iz ljudskega izročila, pisateljevih doživetij rojstne pokrajine, družbene in narodnostne stvarnosti. Ob folklorno-romantičnih primeseh, naturalistični in kriminalni motiviki se v tej prozi s tematizacijo moralnih vprašanj in socialnega položaja kmečkih ljudi pokaže Bevkova usmeritev v realizem. Psihologija hribovcev, združena z groteskno ljudsko motiviko, je prvič ubesedena v Povestih o strahovih (Mladika, 1922), podobno v prvi izrazitejši domačijski povesti Smrt pred hišo (1925), predelani v kolektivno povest (Ljudje pod Osojnikom, 1934) o hribovskih rodovih z razdrobljenimi zgodbami o razvoju in propadanju kmetij, o strasti in krutem obračunavanju med ljudmi, o boleznih, nesrečah, nastajanju bajtarjev idr. Številne kmečke povesti, novele in romani (Jakec in njegova ljubezen, 1927; Krivda, 1929; Vedomec, 1931; Dedič, 1933; Huda ura, 1935; Gmajna, 1933) pripovedujejo o mrkih značajih hribovcev, o njihovih prvinskih strasteh, ljubosumju, sovraštvu, umorih, o delu v koroških in romunskih gozdovih, pohlepu po zemlji, pogreznjenosti v privide in strahove ter o postopnem razumskem sprejemanju stvarnosti kakor tudi o spremembah življenja na vasi, npr. ob spominih na gradnjo obsoško-bohinjske železnice (Železna kača, 1932), o preseljevanju vaških deklet v mesto in njihovi usodi (V mestu gorijo luči, 1936), goriških dekletih in ženah, ki so se preživljale kot dojilje v Egiptu in tam zapadale v prostitucijo (Žerjavi, 1932). V sodobni in zgodovinski prozi (s to je najbliže Ivanu Preglju) se je posvečal trpljenju in narodnostni problematiki Slovencev na Primorskem. V zgodnjih povestih (npr. Kresna noč, 1927) je posegal še v davna izročila, jih prepletal z ljudsko fantastiko in demonično naravo, starodavnimi obredi in folklorno-mitološkimi bitji. V nadaljevanju se je oprl na domačo zgodovino in ob pobudi Zgodovine Tolminskega (Gorica, 1882) Simona Rutarja napisal romaneskno trilogijo Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927; Škorpijoni zemlje, 1927; Črni bratje in sestre, 1929), ki sta ji sledila še povest Umirajoči bog Triglav (1930) in roman Človek proti človeku (1930). V tolminski trilogiji, ki sega v 14. stoletje, gre za tematizacijo srednjega veka na Slovenskem z motivi kuge, vojske, lakote, trpljenja kmečkega ljudstva in podložnikov, spopadov tolminskih kmetov s tujo zemljiško in cerkveno gospodo ter za preplet zgodovinske stvarnosti s folklorno-mitično motiviko, vizijami in apokaliptično simboliko. Z zgodovinsko prozo je Bevk osvetljeval preteklo trpljenje svojih rojakov pod (v njegovi perspektivi) tujo gospodo ter z asociacijami na sodobnost spodbujal narodni odpor primorskih Slovencev in osvoboditev izpod fašizma. V umetniško najbolj dovršenem romanu Kaplan Martin Čedermac (1938, podpisan s psevdonimom Pavle Sedmak) je neposredno posegel v čas fašistične okupacije in narodnega zatiranja Slovencev v Beneški Sloveniji. Z glavno osebo, narodno zavednim duhovnikom, trdno povezanim z ljudstvom, je tematiziral boj za slovenski jezik kot temelj slovenstva. O fašističnem nasilju je pisal tudi po drugi svetovni vojni (Črni bratje, 1953). Mdr. je napisal scenarij za film Še bo kdaj pomlad, potopisne črtice (Izlet na Špansko, 1936; Deset dni v Bolgariji, 1938) in spominsko prozo (Začudene oči, 1952; Pot v svobodo, 1953; Mrak za rešetkami, 1958; Pot v neznano, 1970).