Jakobova molitev

Roman Jakobova molitev je spoj obojega: negotovosti in razumevanja, nemoči in notranjega etičnega dostojanstva, valujočega toka zavesti in trdno predstavljenega sistema resničnosti. Tema romana je etos, izgrajen v vojni. Strašne preizkušnje človečnosti, razspodnosti in smisla duhovniku Jakobu gradijo trdo točko samozavedanja. Izraža jo njegova monološka molitev, ki pa jo iste hude preizkušnje razpršijo v večglasno skupnost - v polifonijo ranljivih posameznikov: "Obljubljam, da bo moja ljubezen namenjena vsem... Živeli so v meni vsak trenutek, vsak delček mene je bil del njih." Jakobove molitve so uresničevanje Boga kot etičnega bistva; in v tem lahko Jakobova edina kot spontana pripovedna montaža prehaja v perspektive drugih ljudi. Duhovnik Jakob je hkrati v svoji skupnosti in nad njo: pojmovana opozicija vere je dvom, Jakobova molitev, ki je ne spodbuja koristoljubno upanje, pa - spočetka - presega vsakršen dualizem; iz njega prehaja v Boga, iz Boga v Jakoba.: "Bilo je, kakor da bi Bog postajal del njega." Tako je duhovnik kot osrednji lik romana, kot središče zgodovinske vojne freske in žarišče medčloveških stikov tudi edini človek zgodbe, ki zmore preseči razkol svoje skupnosti na (po)vojno črno-rdečo polovico in ohraniti človečnost, ne da bi si tajil grozo razčlovečenja ("Ker ni kriv nihče"). Ta tesnoba se razkriva v mikroskopu skupnosti - v Jakobovi odtujeni si družini, med sošolci; tudi vsakdanjost Jakobovih vernikov v blatnih Lazih niha med garanjem in okrutnimi ekscesi; dogajanje se zgosti v divjanje soldateske po vasi in župnišču.

Tragika zadnje domobranske bitke ob cerkvi pa polagoma preide v samo še nejasno in negotovo doživljajsko sugestijo - nič več trden opis ali poročilo! - brezumnega maščevanja zmagovalcev nad vojnimi nasprotniki. In v tem zgodovinskem hipu ("vse en sam skupen čas, ki mu niso mogli uiti niti v upanje") se tudi Jakobova molitev razpusti v omotično negotovost, namesto Boga kot Vsega ga preplavlja brezmiselni nič: "Nisem videl nobene božje previdnosti v tem... Misli so uhajale, zasledovale so jih podobe mrtvih in njihovi glasovi groze... prepojili so moj sluh in vid, videl sem jih postreljene, poklane, pobešene, izgnane, sežgane. Bili so del mene." Zdaj je izobčenec Jakob tisti, čigar svet in celo molitev se v teharskem lagerju nepopravljivo razkoljeta ("Besede se kotalijo iz mojih ust, izgubljajo pomen v vsem tem ponavljanju"); tenki šiv Jakobovega ni več transcendenca božje besede, marveč njegovo imanentno odrešujoče sočutje: tu, zdaj, v svetu, med ljudmi, učlovečeno, na poti v smrt. (Vanesa Matajc)

Zaloga / dobavljivost: do 10 dni
Dostava: 3,00 € (ne glede na oddaljenost)