V izgnanstvo / Gustav Fabjančič (pisma iz izgnanstva) *

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. PLAČILO NA TRR,
OZIROMA PO DOGOVORU
PRVA SLOVENSKA IZDAJA
SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,MEHKE PLATNICE,ŽEPNA
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / SP ZA VR - REDKE KNJIGE, STARE KNJIGE,SLOVENSKI AVTORJI.
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..

Podrobni podatki
Avtor – oseba Fabjančič, Gustav
Lepšina, Mira
Naslov V izgnanstvo / Gustav Fabjančič
Vrsta gradiva pisma
Ciljna skupina neleposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1959
Založništvo in izdelava Celje : Mohorjeva družba, 1959 (v Mariboru : Mariborska tiskarna)
Fizični opis 191 str. : ilustr. ; 18 cm
Zbirka Mohorjeva knjižnica ; 133
Opombe Dopisovanje z Miro Lepšina
Predmetne oznake Slovenski izgnanci -- Nemčija -- 1941-1945 -- Pisma
Posavje -- Zgodovina -- 1941-1945
Nekontrolirane predmetne oznake druga svetovna vojna / vojni izgnanci / Slovenija
UDK 314.151.3-054.74(430=163.6)"1941/1945"
94(497.433)"1941/1945"
821.163.6-6
COBISS.SI-ID 4249091

Avgust Fabjančič (roj. Vrhe pod Bohorjem 1896 – umrl na Senovem 1964, pokopan v Brestanici, kasneje prekopan na senovsko pokopališče) se je sicer izučil čevljarske obrti pri Francu Avsenaku v Brestanici, a je imel prirojen smisel za lepo slovensko besedo, veliko prebiral in že zgodaj začel objavljati članke v tedanje slovenske časopise, kar ga je pripeljalo tudi v Ljubljano in znanstvo s publicistoma dr. Francem Terseglavom in dr. Janezom Evangelistom Krekom, ki sta ga spodbujala k študiju novinarstva. Slednjega mu je preprečil izbruh 1. sv. vojne. Kot aktiven udeleženec bojev na soški fronti je bil dvakrat ranjen, pri čemer je bil za njegovo nadaljnjo gibljivost usoden strel v levo golen. Bil je prejemnik srebrne medalje za hrabrost in Karlovega četnega križca, leta 1918 pa kot invalid odpuščen iz vojske.

Z Julijano Jevšnik, s katero se je poročil leta 1922, si je ustvaril dom na Senovem, v zakonu pa so se jima rodili štirje otroci: Roman, Avguština, Milan in kot zadnji Gabrijel, oče Igorja Fabjančiča, ki je svojega dedka Avgusta sicer srečal le dvakrat v življenju, saj je ta umrl leta 1964, ko je Igor imel komaj pet let. Kot je Igor Fabjančič opisal svojega starega očeta, je ta v letih po 1. sv. vojni napisal mnogo prispevkov v tedanje časopise, med drugim v Slovenca, Bojevnika, Prelom, Delavsko pravico in Vojnega invalida. Med obema vojnama je leta 1927 s somišljenikom ustanovil Prosvetno društvo Probuda, pod okriljem katerega sta delovala pevski in tamburaški sestav ter zatem še dramska sekcija, ki je uprizarjala igre tudi po drugih krajih, tudi igre, ki jih je spisal Fabjančič, med 2. simpozij avgut fabjancic (26)Dramska sekcija je uprizorila odlomek iz Fabjančičeve igre, uprizorjene leta 1942 v taborišču v Nemčijidrugim Potegavščino z ameriškimi dolarji in Kelih gorja, Zapeljanka, Žensk se boji idr. Žal se je bogat arhiv materiala in raznih muzikalij iz tistega obdobja izgubil, kakor je povedal Igor Fabjančič na simpoziju. Sicer je bil Avgust aktiven tudi v društvu udeležencev 1. sv. vojne Bojevnik, več let oz. vse do nemške okupacije pa je bil tudi namestnik župana in zatem župan Senovega. Pri tem se je soočal z veliko težavami, saj je bila občina zaradi izgradnje šole zelo zadolžena, iz tega naslova pa so dacarji iz Krškega rubili ljudem premoženje. Leta 1939 je bila v Ljubljani izdana njegova pesniška zbirka Krik ranjene mladosti, pretežni del pesmi pa so odraz doživljanja strahot 1. sv. vojne. V letih pred izbruhom druge sv. vojne je ustanovil tudi lokalni časopis Naš prijatelj, ki je izhajal v Brestanici, a bil po nekaj številkah že ukinjen.

Pisma v/iz izgnanstva

2. simpozij avgut fabjancic (14)Mira Lepšina, kasneje poročena KrošelZ začetkom 2. sv. vojne je bil Fabjančič razrešen županske funkcije ter se posvetil preživetju družine, izognitvi izgonu tin pomoči partizanom, ki so se borili v gozdovih v okolici Senovega. Delal je v industrijskem konzumu, kot dobro nemško govorečega pa ga je okupator porabil tudi pri raznih prevajanjih, popisih posevkov in drugih evidenc, pa tudi pri popisu oddanega civilnega in vojaškega orožja, pri čemer mu je uspelo utajiti in skriti nekaj kosov orožja, ki je bilo kasneje predano partizanom. Slednjim je oddal tudi svoj pisalni stroj, ki so mu ga po zaključku vojne vrnili. Zelo boleče je doživljal izgon prebivalstva, k dopisovanju z izgnanci pa ga je nenamerno spodbudila iz tujine napačno na njegov naslov poslana kartica Mire Lepšina iz Pesjega. S skoraj tri desetletja mlajšo mladenko, s katero sta preko dopisovanj stkala iskreno prijateljstvo, in več izgnanci iz Posavja si je dopisoval vsa leta izgnanstva, v taborišča na tujem pa v letih vojne poslal prek 150 paketov z materialno pomočjo in živilskimi nakaznicami, na Mirino prošnjo pa napisal tudi dramsko igro, ki so jo slovenski izgnanci uprizorili na božični večer. Odlomek iz navedene drame z naslovom Sveti večer v taborišču so na simpoziju uprizorile članice in član gledališke sekcije DKD Svoboda Senovo.

Kot je ob zaključku povzetka življenja svojega starega očeta na simpoziju dejal Igor Fabjančič, je Avgust umrl oktobra 1964. leta. Njegovega pogreba se je udeležila nepregledna množica ljudi, ki so se želeli še zadnjič posloviti od človeka, ki je ne le prispeval h kulturnemu in krajevnemu napredku, temveč z bodrenjem upanja v boljši jutri in materialno pomočjo rešil marsikatero življenje: »Kot človek z veliko sposobnostjo upanja, ki ga je v hudih časih prenašal tudi na mnoge druge, si Avgust Fabjančič zasluži našo ohranitev v kolektivnem spominu.«

2. simpozij avgut fabjancic (29)Andreja Jankovič Deržič v pogovoru z Mirino snaho Mileno Krošel (desno)Po Igorju Fabjančiču se je na izgon Slovencev navezala Irena Fürst iz brestaniške enote Muzeja novejše zgodovine, v arhivu katerega med drugim hranijo pisma in 19 odrezkov o Fabjančičevih paketih, ki jih je s Senovega oz. Pošte Rajhenburg pošiljal v Nemčijo med leti 1942 in 1944, največ v taborišče Munchenberg na Brandenburško, kjer se je nahajala Mira Lepšina s starši. Vsebino njunih pisem, pri čemer je Fabjančič pogosto zaradi cenzure uporabljal tudi šifre in Miro seznanjal z vse močnejšim in glasnejšim odporom okupatorju po domačih krajih, ona pa njega o stanju v izgnanstvu, je podrobneje predstavil Vinko Avsenak, Vlasta Moškon in Marjan Poznič, prav tako člana DKD Svoboda Senovo, sta prebrala več odlomkov iz njunih pisem, ob spremljavi Janka Avsenaka pa je tenorist Marko Železnik zapel pesem Posavska, ki jo je spisal Fabjančič in uglasbil, kakor domneva Vinko Avsenak, njegov oče Vinko, za kar pa ni dokazov, saj, kot že omenjeno, se je muzikalij in ostalih dokumentov porazgubilo ali bilo uničenih med vojno. Novo uglasbitev za Fabjančičevo pesem Posavska je skomponiral Janko Avsenak. Sicer pa sta si, kot je povedal Vinko Avsenak, Fabjančič in Lepšinova dopisovala in se občasno obiskovala tudi po vojni. Lepšinova se je leta 1951 poročila z Jožetom Krošlom, v njunem zakonu pa se je leto kasneje rodil sin Jože. Ko je slednji dopolnil 19 mesecev, je Mira umrla, kakor se domneva, kot je povedala kot gostja na simpoziju Mirina snaha Milena Krošel (roj. Cizelj), zaradi levkemije (kakor leta 1985 tudi Mirin sin Jože), sicer pa je bila resno bolna že v času izgnanstva, o svojem slabem zdravstvenem stanju in operaciji vranice, ki so ji jo nameravali opraviti v nemški bolnišnici, a je iz nje pobegnila, pa je Fabjančiču pisala že iz izgnanstva.

2. simpozij avgut fabjancic (41)Fabjančičev vnuk Igor FabjančičČe je lanskoletni simpozij o Avgustu Fabjančiču strnil njegovo življenjsko pot v obdobju 1. svetovne vojne, je letošnji razodel ne le poglavja njegove nadaljnje življenjske poti, temveč tudi trnovo pot slovenskih izgnancev ter osvetlil Fabjančiča kot velikega domoljuba in človekoljuba, ki je kot očividec in zatem posredno kot sotrpin doživljal usodo mnogih izgnancev. Ali kot je sam zapisal v 14. oktobra 1953 objavljenem prispevku v Zasavskem tedniku: »Nikdar ne bo mogel najbolj objektivni zgodovinar napisati tega, kaj vse se je v tem času dogajalo v rajhenburškem gradu in na grajski pristavi. Ljudje so s težkim srcem zapuščali svoje domove ter odhajali. Zdelo se je, da jokajo domovi in zemlja, ko so se poslavljali ubogi slovenski pregnanci ter pod silo orožja zapuščali domovino, da jo prepustijo grabežljivemu in požrešnemu tujcu. Vozili so jih v Rajhenburg na grajsko pristavo. Vsak dan, ob vsakem vremenu so jih odvažali. In spet vsak dan, ob vsakem vremenu so prihajale dolge procesije dol od gradu proti železniški postaji Rajhenburg na vlak.«