Andrej Naterer: Bomži -cestni otroci v Makejevki (nova knjiga)

Knjiga s pomenljivim naslovom Bomži - slengovski izraz, ki ga cestni otroci mesta Makejevka v Ukrajini uporabljajo zase in za ostale brezdomce - , je antropološki projekt podiplomskega študenta Andreja Natererja. Projekt je nastal pod mentorstvom Vesne Godina na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Naterer, ki je spremljal življenje cestnih otrok v Makejevki od leta 2000 pa vse do leta 2006, je skupaj z izčrpno antropološko raziskavo življenja cestnih otrok podal osebni dnevnik. V njem opisuje subjektivno videnje problematike teh mladoletnih brezdomcev v tranzicijski Ukrajini, zaznamovani s problemom revščine in brezposelnosti.



Knjiga s pomenljivim naslovom Bomži - slengovski izraz, ki ga cestni otroci mesta Makejevka v Ukrajini uporabljajo zase in za ostale brezdomce - , je antropološki projekt podiplomskega študenta Andreja Natererja. Projekt je nastal pod mentorstvom Vesne Godina na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Naterer, ki je spremljal življenje cestnih otrok v Makejevki od leta 2000 pa vse do leta 2006, je skupaj z izčrpno antropološko raziskavo življenja cestnih otrok podal osebni dnevnik. V njem opisuje subjektivno videnje problematike teh mladoletnih brezdomcev v tranzicijski Ukrajini, zaznamovani s problemom revščine in brezposelnosti.

Omenjena študija predstavlja edino antropološko raziskavo izvedeno v Sloveniji o življenju cestnih otrok v Ukrajini in obenem nakazuje preobrat v raziskovanju sodobnih evropskih antropologov. Ti so bili še do pred kratkim osredotočeni na terensko delo v državah Tretjega sveta. Sedaj pa se obračajo k tistim državam Vzhodne Evrope, ki so zaradi nenadnih političnih in ekonomskih sprememb trčile ob socialne probleme, ki se najprej pokažejo ravno v najšibkejšem členu družbe – otrocih.

V prvem delu knjige opisuje avtor razne sociološke in antropološke študije o cestnih otrocih in jih podkrepi s statističnimi podatki organizacij kot so Unicef, Združeni narodi in Svetovna zdravstvena organizacija. Študije omenjenih organizacij se največ osredotočajo na segmente kot so revščina, delo, zdravstveno stanje, družinska situacija, delikvenca, zasvojenost in viktimizacija cestnih otrok.


Avtor tako poleg analize samega pojma cestnih otrok beleži najnovejše podatke o cestnih otrocih v državah kot so Kamerun, Kenija, Egipt, Bolivija, Peru, Filipini, Uganda, Nigerija, Vietnam, Pakistan, Indija, Mehika, Kitajska ter ZDA in Nemčija. Predstavi metodologijo svojega dela v ukrajinski Makejevki in nam dokaj hitro postreže s predstavitvijo profilov obravnavanih otrok. Predstavi tudi podatke o njihovem spolu; starosti; mestu bivanja; času, ki ga preživijo na cesti; udeležbi v vzgojno-izobraževalnem procesu; situaciji v družini; viru dohodka in omamnih sredstvih, s katerimi blažijo svoje trpljenje.


V drugem delu knjige tako skozi avtorjeve dnevniške zapiske pokukamo v svet otrok, ki se zaradi nevzdržnih razmer doma - alkoholizma staršev ali lastne problematičnosti - odločijo živeti na cesti in s pomočjo prodaje barve, odpadnega železa in prosjačenja preživijo iz dneva v dan brez večjih načrtov za prihodnost. Pred nami se odpira krut svet otrok, starih med 8 in 18 let, v večnem lovu za denarjem. Tega porabijo večinoma za omamna sredstva kot sta lepilo in baltuška (nekakšna mešanica zdravil za gripo in kalijevega permanganata, ki jo intravenozno užijejo).


Otroci Andreju, do katerega se obnašajo kot da je eden izmed njih, razkažejo podzemna bivališča toplovodnih napeljav. Imenujejo jih tipluhe in v njih preživijo mrzle zime. Uvedejo ga v svet skupinskega dela, spominjajočega na razdelitev dela v družini, in ga opremijo z raznimi slengovskimi izrazi. Avtor knjige tako skupaj z njimi beži pred policijo, snema nakupovanje droge v lekarni in njihovo medsebojno zabadanje z iglami ter se nenehno sprašuje o etiki svojega dela oz. razlogih za svoje »nevtralno« početje.


Ko prebiramo avtorjev dnevnik se zavemo etičnih in zlasti eksistencialnih dilem, s katerimi se spopada antropolog. Nihajoč med svojo človeško stisko oz. željo po poseganju in odvračanju otrok od droge ter njegovo nevtralno držo opazovalca in zapisovalca informacij. Čar pričujoče antropološke študije je ravno v tem, da motri notranje dileme terenskega antropologa in jih predstavi v obliki povsem subjektivnega, pristransko obarvanega dnevnika, neobremenjenega s strokovnimi izrazi iz antropološkega področja.


Andrej Naterer na nekem mestu zapiše: »Vsi so sedeli na tleh v eni od sob. Povsod igle (že takoj sem jih naštel kakih 30), vse pošpricano od krvi in kupi dreka... Artur je sedel na kosu opeke in si pripravljal dozo. Skoraj me je kap. Od vsega skupaj me je v resnici skoraj pobralo.« Na drugem mestu opiše nevarnosti, s katerimi se vsak dan sooča: »Najbolj me ubija napetost – paziti se moraš policije, narkomanov, pijancev... Ko stopim iz busa, moram paziti; ko sedim ob cesti, moram paziti... Vsak trenutek lahko kdo skoči iz grmovja ali izza vogala!«


Knjiga Bomži – cestni otroci v Makejevki je pretresljiv dokument o življenju cestnih otrok v postsocialistični Ukrajini. Bralec skupaj z avtorjem niha med raznimi stanji šokiranosti, žalosti, jeze, nemoči in psihične odrevenelosti. Čeprav se avtor v knjigi nenehno spopada z začaranim brezizhodnim krogom ponavljajočih situacij, lahko rečemo, da mu je uspelo na koncu vzpostaviti nek psihično zdrav in pozitiven odnos tako do otrok kot do samega sebe.


V zaključku knjige Andrej Naterer zapiše: »Beg na cesto je mogoče razumeti kot ustvarjanje pogojev za kontinuirano vračanje domov, ponovno vzpostavljanje oz. redefinicijo vezi v družini. Ena od stvari, ki jih nikakor ne morem spregledati je globoka hvaležnost. Za vse in vsem. Da sem to, kar sem, da živim, kjer živim, in da se vse dogaja v tem času.«

POŠTNINA NI VKLJUČENA V CENO!