Soja v kulinariki : 300 izbranih jedi iz soje / M. Pečjak *

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO, OZIROMA TISKOVINO).PLAČILO NA TRR.
OZIROMA PO DOGOVORU.

,SOLIDNO OHRANJENO ,VELIK FORMAT
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA BREZPLAČNA

LOK - K4D

Podrobni podatki
Avtor – oseba Pečjak, Marinka
Naslov Soja v kulinariki : [300 izbranih jedi iz soje] / M. Pečjak
Vrsta gradiva priročnik ; neleposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1988
Založništvo in izdelava Ljubljana : M. Pečjak : P. Ammalietti, 1988 (Ljubljana : Zupančič)
Fizični opis 138 str., [16] str. barvnih pril. : ilustr. ; 21 x 30 cm
Zbirka Posebne edicije Feniks
Opombe Podnasl. na ovoju
Nekontrolirane predmetne oznake Soja
UDK 641.5(083.12):633.34
633.34
COBISS.SI-ID 23582465
NA ZAČETKU JE BILA SOJA

Soja (Glycine max Merr.) je enoletna stročnica. Največje vrste soje zrastejo čez meter in pol, pritlikavke pa nimajo niti 26 cm. Blizu delno olesenelega stebla rastejo stroki z zrni. Korenine živijo v simbiozi z bakterijami Rhiboziaum, ki dajejo dušik, bistveno sestavino beljakovin.

Soja je doma v vzhodni Aziji, najverjetneje izhaja iz severne Kitajske. Mednarodna beseda soja je nastala bodisi iz stare kitajske besede sou, bodisi iz japonske besede za sojino omako shoyu.

Sojo omenjajo že 5000 let stari kitajski zapiski, vendar je njen nastanek zavit v legende in mite. Po eni od zgodb naj bi sojo odkrila junaka Yu-hsiung in Kung-kung-shih ter jo predala lačnemu ljudstvu. Avtorji menijo, da je soja najstarejša rastlinska kultura na svetu. Na Kitajskem je bila tisočletja glavni vir beljakovin. Ker so deželo pretresale hude ujme, naj bi se ljudstvo ohranjalo in preživljalo predvsem z uživanjem soje. Iz Kitajske se je soja razširila v druge daljnovzhodne dežele, v Mongolijo, Mandžurijo, Korejo in Japonsko, kasneje pa še v jugovzhodno Azijo.

Nemški botanik Keampfer je leta 1690 obiskal Japonsko in opisal njene sojine jedi. Kljub temu so prva sojina semena prispela v Evropo šele leta 1770. Posejali so jih v londonskem botaničnem vrtu. Vendar se soja v Evropi zlepa ni mogla uveljaviti. "Nagajala" sta ji predvsem fižol in krompir, ki sta bolj aromatična in dajeta večji pridelek, čeprav nista tako zdrava in vsestransko uporabna. V Evropi so začeli sojo pridelovati šele v 18., v Ameriki pa v 19. stoletju, a le na manjših površinah. Najprej so jo uporabljali kot živinsko krmo, kar je še danes njena glavna funkcija. Kot hrana se je uveljavila šele med in po obema svetovnima vojnama v preteklem stoletju. Sestradanim prebivalcem Evrope je primanjkovalo beljakovinske hrane. Zato so segli po soji. Leta 1935 so začeli iz soje pridelovati olje in pridelek je zrasel. Leta 1973 so ZDA pridelale fantastično količino 47 milijonov ton soje, desetkrat več kot leta 1940. Danes posejejo po svetu skoraj 70 milijonov ha površin soje.

Največ soje uporabljajo kot živinsko krmo. V zadnjih desetletjih se je uveljavila kot surovina za industrijsko predelavo in prehrano. Iz soje izdelujejo lepilo, gnojila, barve, glicerin, linolej, milo, umetni kavčuk, sveče, premaze in antioksidantna farmakološka sredstva, razna mazila in zdravila, npr. lecitin in nadomestek materinega mleka.

Soja ima odlične kulinarične lastnosti, ker je vir poceni beljakovin in je lahko prebavljiva. Uporabljajo jo za uravnoteženje prehrane. V primeru vojne naj bi odrešila človeštvo. Lahko jo dehidriramo in v suhem prostoru se ohranja leta. Ljudje naj bi se z njo prehranjevali v primeru uničenega kmetijstva (ne samo zaradi atomske vojne, še hujšo nevarnost prinaša onesnaženo in zastrupljeno okolje). Skodela obogatenih sojinih kosmičev, zalitih z vodo, bi zadostovala za nujni dnevni obrok. Zato lahko naslovu V ZAČETKU JE BILA SOJA, dodamo še stavek IN NA KONCU BO SOJA.