Literarne kritike / Josip Vidmar 1951

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. PLAČILO NA TRR,
OZIROMA PO DOGOVORU

DZS 1951, LEPO OHRANJENO - 4,99€,(SLIKA 2,3)

,POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA BREZPLAČNA

LOKV-KZ5

Podrobni podatki
Avtor – oseba Vidmar, Josip, 1895-1992
Naslov Literarne kritike / Josip Vidmar
Vrsta gradiva esej ; neleposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1951
Založništvo in izdelava Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1951 ([Celje] : Celjska tiskarna)
Fizični opis 581 str. ; 21 cm
Zbirka Kritike in eseji ; 1
Opombe 2.000 izv.
Nekontrolirane predmetne oznake slovenska književnost / literarne kritike
UDK 821.163.6.09(081)
COBISS.SI-ID 2145039

Kritik naj išče človeško jedro

Danes, ko je toliko govora o kritiki umetnosti – od tega, kakšna merila naj upošteva, prek tega, kdo naj bi pisal kritiko in za koga, do tega, ali sme biti kritika sploh kritična in ali jo sploh potrebujemo, je zanimivo Vidmarjevo razmišljanje o njej. Toliko bolj, ker je vprašanje, koliko sodobnih kritikov je sploh prebiralo Vidmarjeve kritike, ki ne le da so odlično branje, ampak se je mogoče iz njih tudi veliko naučiti. Ne nazadnje se je tudi Vidmar učil od drugih v letih, ko kritike na ­Slovenskem še ni bilo. Kritika­ mora po njegovem v umetnini ­iskati človeško jedro. Po njegovem je človek središče in smoter umetnosti, umetnost je izražanje lepote­ ­človekovega duha.

Že leta 1925 je zavrnil ­ide­o­loške atribute tedanje kritike – »napredna«,­ »katoliška«, »proletarska« literatura oziroma umetnost – in izjavil, da pravega kritika zavezuje le »umetnostna in duhovna pomembnost del«. Menil je, da se kritik ne sme vezati na strankarsko, nazorsko in klikarsko miselnost, kajti samo nevezan kritik je sposoben pisati jasno in načelno, odkrito povedati, da je umetnina prava le, kadar »lepo predstavlja« nekaj resničnega in velikega, ­kadar poetična lepota izraža tisto, kar je človeško važno in dragoceno.

Kritika mora zanimati, ali je pisatelj obvladal življenje, o katerem govori, in oceniti, ali so sredstva izražanja zares umetniška, pokazati, ali gre za izpoved doživetega ali za bobnečo retoriko. Absolutno merilo za umetnino je njena živost ali uprizorjenost življenja brez miselne tendence. Dobrega kritika odlikujejo znanstvenoanalitska strast, stvarna in psihološka jasnovidnost, logično gradeč razum, sposobnost živega in nazornega ­izražanja, nadarjenost za intenzivno razčlenjevanje, nad vsem pa stoji kritikov značaj, njegova ljubezen­ do resnice.

Vidmarja so poleg književnosti in gledališča zanimale tudi druge umetnosti, predvsem slikarstvo in glasba, manj pa kiparstvo in ­arhitektura. O gledališkem kritiku­ je menil, da mora ocenjevati po impresiji in da se uprizoritev v enaki obliki več ne ponovi. Zato gledališka kritika nima možnosti, da bi neki dramski lik poglabljala skozi stoletja, kakor ga lahko literarna.

Kritik mora poznati dramsko besedilo in odrski umotvor in ju med seboj primerjati. To lahko opravi dobro le, če pozna značaj vsake osebe, vsakega prizora, težo vsakega stavka in vlogo vsake besede, ker samo s takim poznanjem lahko objektivno sledi režiserju in igralcem. Zlasti je bil pozoren na režiserjevo delo. Manj so ga zanimale formalne novosti dramatike kot človek v njih.

Tudi pri likovni in glasbeni umetnosti je bilo po njegovem važno sporočilo človeka človeku. Tako tudi ni bil naklonjen formalistični kritiki, ki razpreda o slogu, obliki, barvah, simbolih in tehnikah, prav nič pa ne vprašuje o človeški vsebini umetnine. O tem ga je prepričal tudi van Gogh, ki je v nekem pismu zapisal: »Vprašam te, kakšen mož, kakšen opazovalec in mislec, kakšen značaj tiči za sliko.«

Hitro odziven

Na dogodke se je rad hitro odzival, zato so njegovi prispevki večinoma izhajali v časopisju in dokaj malo jih je izšlo v knjižni obliki. Iz prispevkov, ki jih je objavil v slovenskem in jugoslovanskem tisku, je objavil več tematskih izborov: Literarne kritike (1951), Meditacije (1954), Dramaturški listi (1962), Drobni eseji (1962), Polemike (1963), Literarni eseji (1966), Gledališke kritike (1968), Slovenske razprave (1970).

Njegova najbolj obsežna knjiga so Obrazi iz leta 1980, v katerih je pisal o 25 slovenskih izstopajočih sodobnikih, med drugim o bratu Milanu, Ivanu in Izidorju Cankarju, Karlu Dobidi, Lili Novy ... O spoznanjih, ki so ga vodila pri presojanju umetniškega dela, govori knjiga Esej o lepoti iz leta 1981.