FDC - OPD Rastlinstvo - Plavica,Poljski mak,Kokalj

Rastlinstvo

Plavica (Centaurea cyanus)

»Modriš, plavica, plaveš, kneginja, žitnica, anzeljček, anzelj, anvcelj ali dretrh je vsakemu dobro znana rastlina z lepimi modrimi cveti,« je zapisal M. Cilenšek pred več kot sto leti (1894). Ali jo res poznamo? Plavica je enoletna vrsta glavinca in spada med košarnice (nebinovke). Ta rod ima v Sloveniji precej vrst, ki so večinoma travniške, pa tudi naskalne vrste. Plavico zlahka prepoznamo že po značilni modri barvi cvetov v košku in po ozkih, nekoliko dlakavih (srebrnkaste barve) listnih rogljih. Ovojkovi listi, ki obdajajo košek, imajo suhokožnate priveske. Ta tradicionalni žitni plevel, ki spremlja žita že ves čas od začetka gojenja te kulture, je postal zaradi spremembe načina in tehnologije gojenja žit in uporabe pesticidov redka in ogrožena vrsta. Nekoč je bila plavica razširjena praktično vsepovsod, kjer so gojili žito, predvsem pšenico in oves. Modri kontrast med zlatorumenim klasjem je sicer vzbujal estetska čustva, kmetu pa je pomenil nadlogo. Plodovi (rožke) plavice so v prsti zelo vzdržljivi in lahko vzkalijo po več letih. Ponekod v Evropi, kjer je plavica že izginila iz žitnih polj, jo naravovarstveniki sejejo v posebne pasove vegetacije med polja, saj nočejo da bi popolnoma izginila. Vrtnarji so vzgojili že več barvnih različkov za okrasne namene; tako ta čudoviti žitni plevel ne bo za vselej ušel iz človekovega spomina.

Poljski mak (Papaver rhoeas)

Le kdo ne povezuje rdečih makovih cvetov z žitnim poljem! Poljski mak ni edini predstavnik svojega rodu v Sloveniji, je pa vsekakor najbolj znan, tako da pod imenom »mak« razumemo običajno poljski mak, rastlino, ki se pojavlja kot plevel v žitnih poljih, na strniščih, v ozarah, pa tudi na raznih motenih rastiščih, kot so nasipališča, ob poteh ipd. Tako kot npr. plavica in kokalj tudi poljski mak ni pri nas popolnoma avtohtona rastlina, ampak se je razširil z gojenjem žit. Takšne rastline, ki so prišle k nam že davno, z razvojem poljedelstva od neolitika naprej, imenujemo arheofiti. Poljski mak je enoletnica, s slabo razraslim steblom, dlakava, njeni cvetovi so relativno veliki in živo rdeče barve. Ima dva čašna lista in štiri venčne liste. Če mak nabiramo, se venčni listi zelo hitro osujejo. Prašniki so številni, črni, brazda pa je ploščata, žarkasto razširjena. Plod je mnogosemenska glavica, ki se odpira z majhnimi luknjicami, skozi katere se osipavajo drobna semena. Iz sorodnikov poljskega maka – druge vrste tega rodu – pridelujejo opija ali pridobivajo makova zrna za pecivo.

Kokalj (Agrostemma githago)

»Našemu oratarju pač ni treba praviti, kakšna je ta rastlina, predobro jo pozna. Saj mu ni le nadležen plevel na polju, kjer ga skoro ni mogoče zatreti, ampak nevšeč mu je tudi med zrnjem, ker mu znižuje ceno in dela moko črno,« opozarja M. Cilenšek daljnega leta 1894. Danes je kokalj, ta čudovit plevel, ki uspeva zgolj med žitom, praktično iztrebljen, saj ga najdemo le tu in tam na kakšnem »pozabljenem« žitnem polju – v Istri, na Dolenjskem, na Goričkem … Kokalj je enoletnica, visoka skoraj do metra, s svilnatodlakavimi listi in velikimi škrlatnordečimi cvetovi s petimi venčnimi in petimi čašnimi listi, katerih značilnost je, da štrlijo med venčnimi listi daleč ven iz cveta. Spada v družino klinčnic, njegov izvor pa je verjetno v deželah od koder izvira žito samo; z njim se je nato v stoletjih in tisočletjih razširil po Evropi in svetu. Semena so strupena, po velikosti primerljiva z drobnejšimi žitnimi zrni. Prav velikost semen je vzrok, da se kokalja nekoč, ko so sejali del lastnega pridelka, da bi se znebili nevšečnih plevelov, niso mogli znebiti, saj so njegova semena skupaj s pšeničnimi, ostajala na situ. Danes, ko kmetje kupijo hibridna semena, tega »problema« ni več. Prav zato Cilenšek pred več kot 100 leti zapiše: »Izmed onega žita pa, ki si ga namenil za seme, morala bi se iztrebiti vsaka rastlina in zrnje bo čisto kakor rumeno zlato.«