Slovenija, BLOK - ISTRSKI GONIČ 2005

BLOK

SLOVENSKE AVTOHTONE PASME PSOV

Slovenski parlament je leta 2001 zaščitil pet pasem slovenskih avtohtonih psov: kraškega ovčarja, istrskega kratkodlakega in istrskega resastega goniča, posavskega goniča in slovenskega planinskega goniča. Kraški ovčar je bil na znamki že upodobljen leta 1992 ob 3. svetovnem prvenstvu šolanih psov, tokrat pa so na znamkah upodobljeni slovenski goniči. Goniče prištevamo k najstarejšim pasmam lovskih psov, lov z njimi pa velja za najstarejšo obliko lova. Skozi stoletja so zaradi potreb lova vzrejali tudi pse drugih lovskih pasemskih skupin, npr. ptičarje, krvosledce ipd., vendar imajo goniči pri lovu še zmeraj pomembno vlogo. Že v prejšnjem stoletju so bili na območju takratne Slovenije številni resni vzreditelji istrijancev (istrskih goničev) in deloma tudi posavskih goničev. Po prvi svetovni vojni je bilo tu registriranih 14 vzrediteljev (psarn), medtem ko drugod (zunaj ozemlja Slovenije) ni bilo nobenega. Leta 1924 so slovenski kinologi v Ljubljani ustanovili slovenski in takrat hkrati tudi jugoslovanski Klub ljubiteljev brakov (za goniče se uporablja tudi ime braki). Istega leta je bila v Grosupljem prva tekma naših goničev. Leta 1999 je Ministrstvo za kmetijstvo skupaj z Biotehnično fakulteto v Ljubljani izdalo knjižico Ohranjene slovenske avtohtone domače živali. V njej so predstavljene vse naše avtohtone pasme psov.

ISTRSKA GONIČA
Kratkodlaki istrski gonič je vitek pes, snežno bele osnovne barve z rumenooranžnimi znamenji. Ima kratko, trdo dlako in razmeroma ozko, v čelu nekoliko širšo glavo s plemenitim izrazom in zmerno izraženim stopom (prehodom med gobcem in čelom). Smrček je črn ali vsaj temno rjav. Uhlja sta široko nastavljena, nekoliko nad linijo oči, in spuščena plosko ob licu. Glava je dolga od 20 do 25 cm. Zobovje škarjastega ugriza je popolno. Plečna višina je od 44 do 56 cm; (idealna pri psu 50 cm, pri psici 48 cm). Tehta od 14 do 20 kg. Dolžina pri goničih je za 10 odstotkov večja od njihove višine. Je izvrsten gonič, zlasti za lov na lisice in zajce. Resasti istrski gonič je srednje težak gonič, snežno bele osnovne barve z rumenooranžnimi znamenji. Ima srednje dolge, sršaste, trde dlake in košate obrvi. Razmeroma močna, v čelu široka glava, se proti očem oži, in ima zmerno izražen stop. Uhlja sta široko nastavljena, nekoliko nad linijo oči in spuščena plosko ob licu. Glava je dolga od 20 do 24 cm. Zobovje škarjastega ugriza je popolno. Je izvrsten gonič, zlasti za lov na lisice, zajce in srne, pa tudi za krvno sled je dober. Je nekoliko višji od kratkodlakega goniča, saj je njegova plečna višina od 46 do 58 cm; (idealna pri psu 52 cm, pri psici 50 cm). Tehta od 16 do 24 kg. Razmerje med dolžino in višino je enako kot pri kratkodlakem goniču. Največ zaslug za razvoj te pasme in za njeno mednarodno priznanje ima vsekakor dr. Ivan Lovrenčič, tvorec sodobnega istrskega resastega goniča. Vanj je vkrižal francoskega vendejskega baseta (Basset Griffon Vendeen). Prvi v rodovno knjigo vpisani kratkodlaki istrski gonič je bil Vit vzreditelja Daka Makarja iz Metlike in lastnika Matevža Hoeglerja iz Struge. Prvi v rodovno knjigo vpisani resasti istrski gonič je bil Burin, njegov vzreditelj in lastnik je bil dr. Ivan Lovrenčič. Istrske goniče so prvič razstavili leta 1866 na Dunaju in jih pod tem imenom tudi vnesli v katalog. Razstavljal jih je Karl Galle, slovenski kinolog, lovec in graščak v Bistri.

POSAVSKI GONIČ
Poreklo in zgodovina posavca sta v veliki meri močno povezana s poreklom istrijanca. Tudi naš znani kinološki strokovnjak dr. Ivan Lovrenčič je v svoji razpravi leta 1949 zapisal, da je poleg istrijancev v Istri tudi nemalo goničev, ki po svojem videzu spominjajo na današnjega posavca. Njegov prvotni naziv je bil kraški gonič, leta 1948 pa je bil mednarodno priznan pod imenom posavski gonič. Je močnejši, srednje velik gonič, rdečerjave, pšenično rumene ali rjaste barve, pogosto z belim ovratnikom in belo liso na prsih, po sredini glave, na spodnjem delu tac in na konici repa. Glava je srednje dolga (od 20 do 24 cm) z rahlo izbočenim čelom in zmernim stopom. Zobovje škarjastega ugriza je popolno. Uhlja z zaobljenima konicama sta široko nastavljena, nekoliko nad linijo oči in spuščena plosko ob licu. Plečna višina je od 46 do 58 cm; (idealna pri psu 50 cm, pri psici 48 cm). Težak je od 16 do 24 kg. Dolžina je od 11 do 13 odstotkov večja od višine.

SLOVENSKI PLANINSKI GONIČ
Sprva je bil znan pod imenom »koroški žigec«, kasneje kot »alpski gonič«, nazadnje pa kot slovenski planinski gonič. Je v tesni povezavi s srednjeevropskimi goniči, tako po telesni zgradbi in obliki glave kot tudi po barvi, saj močno spominja na avstrijskega brandl braka. Dr. Lokar v svoji knjigi navaja, da so bili ti goniči nekoč najbolj razširjeni goniči na Slovenskem, imenovali pa naj bi jih koroški brak. Podobnih goničev je veliko še drugod po Evropi (Poljska, Češka, Švedska, Švica, Bolgarija, Grčija itn.). Od drugi goničev naj bi ga ločili tudi po značilnih živo rumenih, za grah ali lešnik velikih pikah nad očmi (tako imenovane štiri oči). Močnejši, srednje velik gonič, črn, z rdečerjavimi ožigi po prsih, tacah in nad očmi. Glava je razmeroma ozka, s klinastim gobcem in z zmernim stopom. Uhlja z zaobljenima konicama sta široko nastavljena, nekoliko nad linijo oči in spuščena plosko ob licu. Glava je dolga od 18 do 22 cm. Zobovje škarjastega ugriza je popolno. Plečna višina znaša od 45 do 55 cm. Je miren in dobrodušen, vendar vztrajen gonič za zajce in lisice.