Laurent Mauvignier: MOŠKI

Alžirija je tista daljna, razbeljena, puščavska država, v katero Francija pošlje na tisoče mladih moških, ki se jim ne sanja, kaj naj bi tam počeli. Povedo jim, da je treba državi pomagati, a ni videti, vsaj sprva ne, da bi potrebovala kakršnokoli pomoč. Pravijo jim, da je tam Francija, in res, tam je v mestih veliko Francozov in drugih Evropejcev, t. i. pieds noirs, ki živijo bolje in bolj evropsko, kot je kdaj živel Bernard v svojem zaselku Migne bogu za hrbtom. In tam je tudi veliko izobraženih Alžircev, ki govorijo francosko in so del upravne, gospodarske in vojaške francoske strukture. A tam je tudi nevidna tiha večina avtohtonega prebivalstva (različnih etnij, Arabci, Berberi), ki so ji odvzeli politične pravice, zemljo, pravico do obdelovanja, vse. In ta razume, da je zgodovinski trenutek naklonjen osamosvojitvi, ga zgrabi in ga za strašno ceno klanja, maščevanja, bežanja ter pregona tujerodnih in domačih, Franciji naklonjenih prebivalcev, tudi izpelje. (In ki takrat še ne ve, da postkolonializem večinoma pomeni le zamenjavo kolonialnih političnih in ekonomskih gospodarjev z novimi, domačimi in tujimi.)
Francoski vojaki se tako čez Sredozemlje v domovino vrnejo kot poraženci, sramotno zaznamovani pred starši in starimi starši, ki so bili v svojih vojnah zmagovalci. Vrnejo se iz vojne, o kateri zaradi poraza in njene spornosti vsi lažejo in jo vsi zanikajo: to ni bila prava vojna. Vrnejo se pohabljeni in psihično zlomljeni, a jim ne pripadajo ne časti ne medalje; le molk. (Še eno kolonialno vojno je Francija izgubila v tistem času, vojno v Indokini, in vojaki, ki so prihajali od tam, so veljali celo za norce, kar je tudi omenjeno v romanu.)
… Posledice alžirsko-francoske vojne so bile večplastne in so politično močno destabilizirale Francijo. Vojna se je delno preselila na francosko ozemlje, kjer so na veliko šikanirali nekdanje prebivalce Alžirije. Država in nacionalistične skupine so z njimi brutalno obračunavale in Francija je v sedemdesetih letih prvič doživela tudi vrsto terorističnih napadov; tudi to obdobje je pozneje postalo del zatajene francoske novejše zgodovine.
In v to rano, osebno in družbeno, dregne Mauvigner s svojim romanom. V rano, ki, kot v uvodnem citatu pove Genet, lahko postane človekova »notranjost«, ki jo bo »nato napihoval, jo polnil«. Zdi se, da enako lahko velja tudi za družbo, ki rane ne celi, ampak jo napihuje in se z njo povsem poistoveti.
Prodam odlično ohranjeno, kot novo, knjigo. Mehka vezava, 204 str., format 13 x 20 cm. ISBN 9789612570781. Cena 10,00 EUR + poštnina (ali osebni prevzem). 068 622-324. Sem v Ljubljani, na Fužinah.
Poglejte si še ostale moje oglase.