Živim / Pavle Zidar

NA VOLJO STA DVE KNJIGI,ENA IMA SLABŠE OHRANJEN OVITEK,NOTRANJOST LEPA -3,99€ SLIKA 2
IN ENA LEPO OHRANJENA - 5,99€ - SLIKA1
,POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JAZ PLAČAM POŠTNINO


LOK-LAYV

Podrobni podatki
Avtor – oseba Zidar, Pavle
Naslov Živim / Pavle Zidar
Vrsta gradiva roman ; leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1976
Založništvo in izdelava Ljubljana : Mladinska knjiga, 1976 (Ljubljana : "Jože Moškrič")
Fizični opis 159 str. ; 21 cm
Zbirka ǂZbirka ǂNova slovenska knjiga
UDK 821.163.6-311.2
COBISS.SI-ID 23746561

Pavle Zidar (pravo ime Zdravko Slamnik), slovenski pisatelj in pesnik, * 6. januar 1932, Slovenski Javornik pri Jesenicah, † 12. avgust[2] 1992, Ljubljana.

Življenje

Obeležje na rojstni hiši
Rojen je bil kot Zdravko Slamnik na Slovenskem Javorniku, nekoč predmestju Jesenic. Oče Jožef Slamnik, po rodu z Zabreznice, ki je bil sorodstveno povezan s Prešernovo rodbino, je delal v železarni. Mati je bila rojena v družini tovarniškega delavca z Jesenic. Leta 1936 je družina dobila stanovanje v baraki Kranjske industrijske družbe. Dve leti kasneje je pričel obiskovati osnovno šolo na Koroški Beli, v času druge svetovne vojne pa je hodil v nemško osnovno šolo. Kot trinajstleten deček je bil skupaj s partizani udeležen pri miniranju šole. Zaradi ponesrečene akcije je bil zaprt v Begunjah, od koder so ga aprila 1945 rešili partizani Kokrškega odreda ter z njimi odšel v partizane. Dogodek ga je močno zaznamoval, saj ga je pogosto vključeval v svoja dela. Sprva je bil Osvobodilni fronti naklonjen, toda kasneje je do nje zavzel kritično stališče. Po vojni je šolanje nadaljeval na jeseniški nižji gimnaziji, nato na učiteljišču v Ljubljani, kjer je leta 1950 diplomiral. Učiteljsko službo je najprej opravljal na Dolenjskem, kjer je poučeval na šolah v Trebelnem, Mokronogu, Karteljevem, Orehovici in Zagradcu. Tam je začel pisati pesmi in prevzel ime Pavle Zidar. Iz idealističnega komunističnega prepričanja je kritiziral lokalne oblasti in se zapletel v konflikte, zaradi katerih je zapustil Dolenjsko in se preselil na Primorsko. Leta 1956 je sprejel službo vzgojitelja v dijaškem domu srednje pomorske šole v Portorožu, kjer si je uredil družinsko življenje z ženo Ivo, dobil hčer in kasneje še dvojčka. Posvetil se je kulturnemu udejstvovanju in prirejal literarne večere s slovenskimi pisatelji. Pri devetindvajsetih letih je postal ravnatelj piranske osnovne šole in začel pisati prozo.

Leta 1966 so ga zaradi prevelike kritičnosti do odgovornih izključili iz partije, čeprav se je zanj zavzel Josip Vidmar. Zapustil je prosveto in se posvetil samo pisanju ter postal svobodni umetnik. Delovni prostor si je uredil v Kobaridu, pisal pa je tudi v Luciji, kjer je družina dobila blokovsko stanovanje. Po koncu kobariškega obdobja leta 1976 je hodil pisateljevat na Štajersko, na hribovsko kmetijo v Gaj nad Mariborom. V osemdesetih letih je poleg neprestanih denarnih stisk zašel tudi v zdravstvene težave. Pri šestdesetih letih je preminil zaradi možganske kapi. V stanovanju v Luciji je njegov delovni prostor preurejen v spominsko sobo. Pokopan je na piranskem pokopališču.