Dediščina gozda / Trygve Gulbranssen (1965) *

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG.(ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA)
PLAČILO NA TRR. OZIROMA PO DOGOVORU

SOLIDNO OHRANJENA,NOTRANJOST LEPA,TRDE PLATNICE,
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA
B R E Z P L A Č N A

LOK - LAY2 - 2X

Podrobni podatki
Avtor – oseba Gulbranssen, Trygve
Naslov Dediščina gozda / Trygve Gulbranssen ; [[iz nemščine] prevedla Meta Severjeva]
Enotni naslov ǂDet ǂblåser fra Dauingfjell. slovenski jezik
Ingen vei går utenom. slovenski jezik
Drugi naslovi In večno pojo gozdovi
Vrsta gradiva roman ; leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1965
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1965 (v Ljubljani : Blasnikova tiskarna)
Fizični opis 310 str. ; 21 cm
Drugi avtorji – oseba Sever, Meta, 1911-
Opombe Izv. stv. nasl. del: Det blåser fra Dauingfjell ; Ingen vei går utenom
Nadaljevanje dela z nasl.: In večno pojo gozdovi
UDK 821.113.5-31
COBISS.SI-ID 3959553
Tam se nadaljuje veter iz Dauingfjell In gozdovi pojo za njim se konča.

Pripravljeno je za poročno zabavo in poroko med Adelheid in mladim Dagom. Skozi zakon se Gammel-Dag seznani z Adelsheidovo teto (teto po materini strani), gospodično Eleonore Ramer.

Z leti papirni denar izgublja svojo vrednost in vse več ljudi pride v Gammel-Dag, da bi svoje kmetije odkupili z ničvrednim kupom bankovcev. Gammel-Dag nekoč prižge svojo pipo s kredo s celo kmetijo.

Tudi gozdarstvo trpi zaradi inflacije, a Gammel-Dag to rešuje tako, da od Hamburga kot plačilo za les zahteva srebrnino, četudi zaradi tega dobi nekoliko manjšo plačilo.

Pisalo se bo leto 1811 in Gammel-Dag pričakuje, da bo hipoteko v Borglandu mogoče kmalu unovčiti. Elisabeth von Gall se je končno začela kazati na prostem, začenja pa tudi jahati. Ko gre fant v Bjørndalu, Syver Bakpå, na Borgland pogledat orodje, ga sreča Elisabeth. Zamahne z bičem proti njemu, on pa jo ujame v pest in jo zlomi. Syver ji lahko pove, da so predolgo čakali na odkup hipoteke, saj je danski kralj zdaj odločil, da se bo obračunavala po stopnji.

Ko se to zgodi, Gammel-Dag še bolj pridobi spoštovanje na vseh področjih življenja. Zunaj na podeželju šerif Tuv sedi, pije in karta s kmeti, ki jih tega prestraši, med drugim tudi njegov pes, ki leži pod mizo in je še najbolj podoben pošasti.

Leta 1812 pridelek žita propade in vso zimo se začne širiti lakota. In ko v Gammel-Dag pridejo potrebni ljudje, razdeli svoje žito, dokler ga zdrži. Ko zmanjka tudi tega žita, Gammel-Dag uporabi srebro iz sečnje, ki ga vloži v ladjo, ki pripelje žito s celine.

Skozi vzpone in padce se Gammel-Dagov značaj razvija in dobi večje srce. Dediščina prednikov mu daje moč za soočanje s težavami od zunaj. A tu se skriva tudi seme njegove šibkosti.

Pomlad 1814 je hud udarec za vse na kmetiji, ko umreta Adelheidina fanta. Adellheid je uničen, Stari Dag se nenadoma postara in mladi Dag pogosteje zahaja v gozd. Med sprehodom po gozdu to pomlad zagleda nenavadno skalno formacijo, ki naj bi bila po njegovem očetu severna meja tistega, čemur je pripadal Bjørndal. Gora večina ljudi imenuje "Oksenuten", toda za tiste, ki so videli, kako se sneg usede v gorah, je gora znana pod imenom "Dauingfjell", ker je v snegu narisan "obraz smrti".

Ko mladi Dag to vidi, se domisli starega pravila Ane Hammarbø, o katerem mu je nekoč povedal njegov oče. Pravilo je svarilo pred vzponom na Dauingfjell, saj nihče ni prišel tja z življenjem. Unge Dag se ne spomni takoj zadnjih vrstic, ki svarijo pred plezanjem na goro, in gre proti močnemu vremenu in vetru, vendar se z velikim naporom uspe povzpeti na goro. Ko se povzpne na goro, doživi razodetje božje veličine in kako majhen je človek. Zaveda se, da je šel po smrti na goro, in ko zagleda domove tam spodaj, se zave, da hoče živeti. Nato se spomni zadnjih vrstic Anesovega pravila, da kdor se povzpne na Dauingfjell, ne pride živ dol, in ugotovi, da morda ne bo mogel priti živ.

Zunaj na sečnji Martin Hogger, eden od gozdarjev, dela, ko pride pes mladega Daga, ki cvili in hoče Martina s seboj. Martin najde tako mladega Daga težko ujetega, a komaj živega. Mladega Daga odnese do majhnega priveza in sporoči Bjørndalu. Ko stari Dag izve za to, se takoj odpravi tja, kjer je mladi Dag. Adelheid, ki je odraščala v mestu in nikoli ni zašla dlje v gozd, se v gozd poda tudi s psom kot vodnikom.

V koči Adelheid oživi mladega Daga. Unge Dag še vedno ne pusti brez, ampak. Od časa do časa nenavadno govori o tem, da je življenje smrt, in oba se še bolj oddaljita kot prej.

Spomladi 1815 Prest Ramer sedi v župnišču na podeželju in razmišlja o slabem stanju na kmetiji in grozečem obisku škofa, ki ga je plačal, potem ko je prišel odkrito govoriti o nekrščanskem življenju, ki ga je vodil šerif Tuv. , na njegovem pogrebu. Medtem ko duhovnik tako sedi in razmišlja, pride na obisk Gammel-Dag. Izvedel je duhovnikovo situacijo in rekel, da mu je pripravljen pomagati tako pri kmetiji kot pri škofu. Razlog za obisk je, da je Gammel-Dag prišel naznanit krst dveh novih dvojčkov, ki ju je rodila Adelheid.

Po obisku začne Gammel-Dag razmišljati o nečem, kar je omenil duhovnik. Rekel je, da ne more sprejeti pomoči od Gammel-Daga, če je bila pomoč mišljena kot odpustek za nakup božje milosti. Gammel-Dag ni prišel s tem namenom, a kljub temu v sebi nosi globok dvom.

Adelheid skrbi in žaluje zaradi svojega razmerja z Dagom in poišče Gammel-Daga, zvečer pa pogosto sedita in se pogovarjata ob kaminu. Gammel-Dag najde tolažbo v tem in vpiše Adelheid v račune kmetije. Medtem ko se to dogaja, izve, da ozadje slabega razpoloženja Gammel-Daga izhaja iz besed prizanesljivosti, ki jih je omenil duhovnik.