Vélika stvar : roman / Heinrich Mann - antikvarne knjige 4,99€

Velika stvar - Mann,Modra ptica 1933

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. PLAČILO NA TRR.OZIROMA PO DOGOVORU.

,SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA, ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE,
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA
B R E Z P L A Č N A

LOK - KOM - 2X

Vélika stvar : roman
Mann, Heinrich
Vrsta gradiva - roman ; leposlovje za odrasle
Založništvo in izdelava - V Ljubljani : Modra ptica, 1933
Jezik - slovenski
COBISS.SI-ID - 3159609
Podrobni podatki
Avtor – oseba Mann, Heinrich
Naslov Vélika stvar : roman / Heinrich Mann ; [poslovenil Mirko Javornik]
Drugi naslovi Velika stvar
Vrsta gradiva roman ; leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1933
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Modra ptica, 1933 (v Ljubljani : Merkur)
Fizični opis 389 str. ; 21 cm
Drugi avtorji – oseba Javornik, Mirko, 1909-1986
UDK 821.112.2-311.2
COBISS.SI-ID 3159609

Življenje
Heinrich Mann se je rodil leta 1871 kot prvi otrok lübeškega trgovca Thomasa Johanna Heinricha Manna in njegove žene Julije. Kasneje so se jima rodili še Heinrichov brat Thomas (1875-1955), sestri Julia (1877-1927) in Carla (1881-1910) ter najmlajši brat Viktor (1890-1949). Heinrich je odraščal v premožni družini v Lübecku. Njegov oče je bil od leta 1877 pa vse do smrti leta 1891 senator za gospodarstvo in finance. Potem ko je Heinrich Mann 1889 zapustil Katharineum v 8.razredu, je oktobra pričel z učenjem knjigotrštva v Dresdnu, ki pa ga je po malo več kot letu dni prekinil. Nato je od avgusta 1890 do leta 1892 delal kot prostovoljec v Berlinu pri založbi S. Fischer. V tem času je študiral na Univerzi Friedrich-Wilhelm (kasnejša Humboldtova univerza). Leta 1892 je imel vnetje pljuč, zaradi katerega je bil na zdravljenju v Wiesbadnu in Lausanni. 1893 se je družina Mann preselila v München, od koder je Heinrich odhajal na številna potovanja, tako kot pred tem, ko je leta 1884 že obiskal Sankt Petersburg. Od 1889 in vse do izbruha prve svetovne vojne se je zadrževal v različnih krajih. Med drugim, včasih tudi v spremstvu brata Thomasa, dlje časa v mestecu Palestrina blizu Rima, večinoma pa v sanatoriju v Rivi del Gardi ob Gardskem jezeru, ki ga je upravljal njegov prijatelj zdravnik Christoph Hartung von Hartungen. Njegovo znano delo Profesor Nesnaga ali Konec tirana (nem. Professor Unrat oder Das Ende eines Tyrannen) je nastalo leta 1904 in izšlo leto kasneje. V Mannovem domačem mestu Lübeck so bili odzivi zelo negativni. Roman so praktično prepovedali. Kljub temu je s prevodi v številne jezike in s filmom Modri Angel, ki je bil po njem posnet leta 1930, dosegel svetovno slavo. Leta 1910 je umrla najmlajša sestra Carla, ki je storila samomor. To je bila izguba, ki jo je avtor le s težavo prebolel. Heinrich Mann se je nato leta 1914 poročil s praško igralko Mario Kanovo (1886-1947). Njegovo bivališče je ponovno postal München. Dve leti kasneje je prišel na svet njegov edini otrok: hčerka Leonie Mann (1916-1986).

Po izidu knjige Misli v vojni (nem. Gedanken im Kriege) brata Thomasa Manna leta 1905, v kateri je ta izražal nemška nacionalna čustva, je Heinrich prekinil stik z bratom. Heinrichu je bila bližje komunistična ideja in zato je udeležbo Nemčije v prvi svetovni vojni odločno zavrnil. Skupaj s Kathe Kollwitz in Albertom Einsteinom je dvakrat, leta 1932 in 1933, podpisal nujno zahtevo po enotni akciji komunistične partije Nemčije in social-demokratske partije Nemčije proti nacionalsocialistom. Leta 1917 je Thomasova žena Katia poskusila vzpostaviti stik s Heinrichom, sprava bratov pa je sledila šele leta 1922. Po zaključku vojne je izšlo Heinrichovo najuspešnejše delo Podložnik (nem. Der Untertan), čigar izhajanje v podlistku je bilo leta 1914, ob začetku vojne, prekinjeno. V prvih tednih po izidu dela je bilo prodanih skoraj sto tisoč izvodov.

Leta 1923 je umrla njegova mati, štiri leta kasneje si je vzela življenje še sestra Julia. Po razhodu s prvo ženo Mario je leta 1930 sledila še uradna ločitev. Mann je odpotoval v Berlin, Maria Kanova pa je z njuno hčerko odšla nazaj v Prago. Od leta 1940 do 1944 je bila zaradi svojega judovskega izvora zaprta v koncentracijskem taborišču Theresienstadt. Leta 1947 pa je umrla za posledicami tamkajšnjega mučenja. Heinrich je svojo drugo ženo Nelly Kröger spoznal že leta 1929. Leta 1931 je Heinrich Mann postal predsednik sekcije za pesniško umetnost na Pruski akademiji za umetnost, katere član je bil od leta 1926. Istega leta sta tako on kot tudi Albert Einstein v odprtem pismu za New York Times opozorila na umor hrvaškega modreca Milana Šufflaja. Leta 1933, tik pred februarskim požigom vladne palače, je Mann zapustil Nemčijo in emigriral preko Sanary-sur-Mer v Nico, kjer je živel do leta 1940. Zaradi ponovnega podpisa nujne zahteve po enotni akciji 14. februarja 1933 so ga nacionalsocialisti izključili iz akademije umetnosti, avgusta 1933 pa mu je bilo odvzeto še nemško državljanstvo. Istega leta je bil Mann uvrščen na prvo listo izgnancev nemškega rajha.

V letih od 1935 do 1938 je napisal zgodovinski roman v dveh knjigah Mladost kralja Henrika IV. in Zrela leta kralja Henrika IV. Leta 1936 je prejel Češkoslovaško državljanstvo. Med emigracijo je Mann postal predsednik pripravljalnega odbora nemške Ljudske fronte Lutetia-Kreis in bil poleg tega izbran še za častnega predsednika nemške stranke SPD. Leta 1939 se je poročil z Nelly Kröger. Skupaj z njo, Golom Mannom in zakoncema Werfel je leta 1940 zbežal prek Španije in Portugalske v ZDA. Dežela njegovega izgnanstva in njena kultura sta mu ostali tuji, finančno pa ga je moral podpirati brat Thomas. 1944 si je Heinrichova druga žena Nelly, ki je trpela zaradi težav z alkoholom, vzela življenje. Leta 1949 je bil izbran za predsednika Nemške akademije umetnosti v vzhodnem Berlinu. Umrl je leta 1950 v Santa Monici (tam je bil tudi pokopan) še pred načrtovano vrnitvijo v Nemčijo (v bližini, v Pacific Palisades je živel njegov brat Thomas z družino); 1961 so njegovo žaro pripeljali v Nemčijo in jo položili na mestno pokopališče (Dorotheenstädtischer Friedhof) v Berlinu.

Po njem je bila imenovana nagrada Heinricha Manna.