Arheološke najdbe

Molnik je 582 m visoka vzpetina, ki leži osem kilometrov jugovzhodno od Ljubljane. Na njegovem vrhu so ostanki prazgodovinskega, s kamnitim obzidjem utrjenega naselja. Pripadajoče grobišče leži na grebenu, ki se od naselja spušča proti zahodu. Poznano je že od konca 19. stoletja, ko je o njem poročal starinokop Jernej Pečnik. Na prve grobove so domačini naleteli pri kopanju peska. Zaradi ogroženosti najdišča je Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo leta 1980 izvedel zaščitna izkopavanja, leto kasneje pa je ljubljanski Mestni muzej začel s sistematičnimi raziskavami grobišča. Odkrili so plane grobove z žganimi pokopi in gomile, v katerih so bili tako skeletni kot žgani grobovi.
Pasna spona je bila najdena leta 1986 v moškem žganem grobu št. 10, v gomili št. 3. Poleg pasne spone in delov pasne garniture so bili v njem še šilo, nož, ataši bronaste posode in glinena skleda. Grob sodi v čas okoli leta 500 pr. n. št.
Pravokotna pasna spona z iztolčenim okrasom je izdelana iz bronaste pločevine. Levi rob je bil z zakovicami pritrjen na usnjen pas, na desnem robu prikovičen kavelj je spenjal drugi konec pasu. Več vrst bunkic in prepleteni dvojni valovnici uokvirjata površino, kjer je upodobljen prizor lova. Osrednja figura je lovec, oblečen v hlače in pokrit s frigijsko čepico. V rokah drži lok in puščico, ki jo polaga na tetivo. V zavetju drevesa se kradoma, po prstih približuje jelenu na paši. Za lovcem sedi, čakajoč na povelje, pes z izplazenim jezikom.
Spono prištevamo med spomenike situlske umetnosti, likovnega izraza, ki se je med 7. in 4. st. pr. n. št. razvil med Padom in Donavo, pod vplivom stila etruščanske umetnosti, v katerem se kažejo tudi orientalne in mediteranske prvine. Te so na pasni sponi najbolj izražene v noši lovca, ki je, v primerjavi z upodobitvami moške noše na ostalih spomenikih situlske umetnosti v naših krajih, izjemna.