FDC - OPD Folklora - maske

Folklora - maske
VRBIŠKE ŠJEME

Vrbiške šjeme se po svoji širši in ožji tipološki razdelitvi in z mnogimi liki umeščajo ne le v slovenski, ampak v širši srednjeevropski kulturni prostor. Vrbičani so se dolgo maskirali le za domače okolje, zato so ostali nepoznani, čeprav lahko tridnevnemu pustnemu dogajanju tega kraja in svojevrstnim pustnim likom dokažemo vsaj sedemdesetletno tradicijo. Vsi pustni liki so na nek način povezani z življenjem in usodami domačinov, kožna naličja so vsa izdelana doma s posebno tehniko napenjanja razmočene ovčje kože na izoblikovan kos lesa. Največji posebnosti vrbiških šjem sta veličastna beli in črni louc. Lahko ju razumemo kot dva nasprotujoča si pola, kot simbolni boj med svetlobo in temo, med zimo in poletjem, med dobrim in zlim, med začetkom in koncem. V njiju se odraža dvojnost celotne šemske skupine: ta belih in ta črnih šjem. Oba sta oblečena v hlače iz vrečevine (žaklovine), porisane z navpičnimi živordečimi in črnimi progami, čez ramena jima visi koža enoletne ovce, belemu svetla, črnemu temna, prepasana sta z vrvjo, na kateri visijo po trije zvonci. Nekaj posebnega sta njuni ovčji kapi, ki sta obenem larfi; medtem ko se pri črnem kapa zoži in podaljša v en sam, skoraj meter visok turn, se pri belem razcepi v dva. Naličji spominjata na divjo mačko ali na risa: rdeče obrobljene odprtine za oči poudarjajo pri belem izrazite črne, pri črnem pa bele obrvi, narejene iz konjske grive. Izpod rdečega nosu visijo dolgi brki, pod njimi je videti bele zobe in rdeč jezik. Črni louc med ritmičnim stopicajočim tekom pred seboj z obema rokama vodoravno drži dolgo zakrivljeno palico, beli pa ima velike lesene klešče, s katerimi lovi otroke in dekleta, da jih pomaže s sajastimi rokami. Maski starcev predstavljata očeta in mater, ki jima sledi velika kmečka družina od oračev, sejalcev, mlatičev, gozdnih delavcev do cigana z medvedom, trgovca s kamelo in različnih kramarjev. Nasprotje črnim so bele šjeme, ki s svojo dostojanstveno hojo in belimi meščanskimi oblačili predstavljajo gosposko. Edina fitomorfna maska je bršljanar, na čigar obleko in širokokrajni slamnik so na gosto prišite navzdol obrnjene bršljanove vejice, med katerimi skriva tudi doma narejeno »pustno glasbilo« – lončeni bas, iz katerega bršljanar s sunkovitimi potegi po smolnati dreti izvablja brundajoče glasove. Posebnost vrbiškega pustovanja je ustaljen scenarij tridnevnega dogajanja. Nedeljsko dopoldne z uprizoritvijo pantomimične predstave, ki ji pravijo nemo gledališče, je v prvi vrsti namenjeno domačinom, popoldne po tradiciji obiščejo tudi Ilirsko Bistrico. Šele v torek je poberíja, ko sicer v pustnih preoblekah, vendar brez obraznih naličij, po hišah pobirajo darove za večerno fešto, v sredo pa se poslovijo od veselih pustnih dni in norčij in pusta pokopljejo. Prireditev v Vrbici skozi desetletja ostaja svojska, pantomimična predstava, karikiran povzetek vsakdanjega življenja, ne pa karnevalsko smešenje posameznih osebnosti. Vrbičani ostajajo na svoji tradicionalni ravni, zvesto se držijo domačega izročila in ne posegajo po stereotipnih zamislih modernega časa.