Čez drn in strn : spomini / Aleš Bebler *

Teme
Bebler, Aleš, 1907-1981 | Biografije | slovenski politiki | diplomati

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO, OZIROMA TISKOVINO).PLAČILO NA TRR.
OZIROMA PO DOGOVORU.

Bebler, Aleš (1907–1981)
Bil je viden predvojni jugoslovanski komunist, soustanovitelj OF, eden vodilnih organizatorjev partizanske vojske in eden od mednarodno najprepoznavnejših in najuglednejših jugoslovanskih diplomatov v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.

EDINA SLOVENSKA IZDAJA
SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE Z OVITKOM, OVITEK MALO NAČET
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - S4L / PRIČEVANJA, DNEVNIKI, SPOMINI
NAJBOLJ BRANE KNJIGE, POCENI KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..

Podrobni podatki
Avtor – oseba Bebler, Aleš, 1907-1981
Naslov Čez drn in strn : spomini / Aleš Bebler
Vrsta gradiva dokumentarna literatura
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1981
Založništvo in izdelava [Koper] : Lipa ; [Trst] : Založništvo tržaškega tiska, 1981 (Ljubljana : Delo)
Fizični opis 325 str., [1] f. pril. z avtorj. sl., [26] str. pril. ; 21 cm
Drugi avtorji – oseba Bor, Matej (avtor dodatnega besedila)
Zbirka ǂZbirka ǂPrimorski portreti
Vsebina Vsebuje tudi predavanji: Politične izkušnje jugoslovanskih narodov med dvema vojnama ; Narodna suverenost v jedrski dobi
Opombe Uvodna beseda / Matej Bor: str. 3-4
Predmetne oznake Bebler, Aleš, 1907-1981 -- Biografije
Nekontrolirane predmetne oznake slovenski politiki / diplomati
UDK 929Bebler A.(082)
COBISS.SI-ID 6842624

BEBLER, Aleš (Aleksij Baebler, ilegalna imena Primož, Primož Tratnik, Anton Hartman, ilegalno ime v Španiji Andrej Kobal), pravnik, politik in diplomat (r. 8. 6. 1907, Idrija; u. 12. 8. 1981, Ljubljana). Oče Baltazar Baebler, kemik, gimnazijski profesor, poslovnež, publicist, mati Frančiška, r. Goli. Sinova Anton Bebler, politolog in Primož Bebler, gledališki režiser, hči Neda Bebler, muzikologinja, sestra Damijana Bebler Brecelj, zdravnica, svak Bogdan Brecelj, zdravnik, ortoped, akademik.

Osnovno šolo je obiskoval v Idriji (1913–15, petrazredna rudniška deška ljudska šola) in na Dunaju (1915–16, družina se je tja preselila brez očeta, ki je bil mobiliziran), 1917–19 je v Idriji obiskoval realko, po pobegu družine s strani Kraljevine Italije okupirane Idrije 1919 je šolanje nadaljeval v Celju, kjer je 1925 maturiral na realni gimnaziji. Tu se je pridružil Sokolu in dijaški organizaciji Sloga. 1925–30 je vzporedno študiral pravo v Ljubljani in Parizu. 1927 je postal član SKOJ-a, na dan razglasitve kraljeve diktature januarja 1929 pa je bil sprejet v KPJ, ki je od 1921 delovala ilegalno. 1930 je doktoriral iz mednarodnega prava na Pravni fakulteti pariške Sorbone. Po nekaj aretacijah, kratkih priporih in enomesečnem zaporu v Franciji se je zatekel v Nemčijo in od tam januarja 1933 po navodilih KPJ kot politični begunec v Sovjetsko zvezo; med drugim je v Moskvi predaval na Kominternini univerzi narodnostnih manjšin Zahoda. 1936 je odšel v Španijo in se v državljanski vojni boril na republikanski strani kot pripadnik mednarodnih prostovoljnih brigad s činom kapetana španske vojske. Bil je težko ranjen in v zadnjih tednih republike evakuiran v Francijo. Iz zaporov v Franciji in Švici se je vrnil v domovino in se predal sodnim oblastem. Za članstvo v KPJ je bil v Ljubljani obsojen na enoletno zaporno kazen. Po odsluženi kazni 1940 se je kot odvetniški pripravnik zaposlil na Okrajnem sodišču v Ljubljani in se aktivno vključil v delovanje KPS. Aprila 1941 je bil eden od sklicateljev zgodovinskega sestanka v hiši Josipa Vidmarja in soustanovitelj odporniške organizacije slovenskih domoljubov, kasneje poimenovane OF. Od junija 1941 do oktobra 1942 je bil kot namestnik komandanta Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet eden izmed vodilnih organizatorjev partizanske vojske. Med italijansko ofenzivo okrog Kočevskega Roga se je septembra 1942 znašel zunaj italijanskega obroča in v nasprotju s poveljem vodstva ukazal po preboju zbiranje skupin partizanov v večje enote ter samoiniciativno ustanovil Gubčevo in Cankarjevo brigado NOV Slovenije. S tem je prispeval k neuspehu italijanske ofenzive. Po končani ofenzivi je bil oktobra 1942 partijsko disciplinsko kaznovan, odstavljen s položaja v Glavnem štabu in napoten na Primorsko kot pooblaščenec IO OF in CK KPS. Bil je soorganizator narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na podlagi njegovega osebnega poročila Glavnemu štabu NOV Slovenije je Vrhovni plenum OF na svojem zasedanju sredi septembra 1943 sprejel sklep o priključitvi Slovenskega Primorja k združeni Sloveniji. 1944–45 je deloval kot pooblaščenec Narodnoosvobodilnega odbora Slovenije na Štajerskem in Koroškem. Septembra 1944 je prevzel uredništvo Ljudske pravice. Ob koncu vojne je imel čin rezervnega generalmajorja. Bil je razglašen za prvoborca in narodnega heroja (1953).

Ob oblikovanju prve narodne vlade osvobojene Slovenije v Ajdovščini maja 1945 ga je NOO Slovenije imenoval za finančnega ministra. Avgusta 1945 je bil premeščen v Beograd, kjer je postal pomočnik zunanjega ministra (do konca 1949). V nadaljevanju profesionalne poti je deloval v državnih institucijah FLRJ oz. SFRJ in mednarodnih organizacijah. Nekajkrat je bil pomočnik (namestnik) oz. v. d. zunanjega ministra FLRJ, poslanec Zvezne skupščine FLRJ in predsednik njenega zunanjepolitičnega odbora (1957–61), 1963–67 član prvega zveznega ustavnega sodišča in od 1967 do konca življenja član Sveta federacije. Od 1971 do smrti je predsedoval Jugoslovanskemu združenju nekdanjih prostovoljcev v španski državljanski vojni. Prizadeval si je za rehabilitacijo žrtev montiranih dachauskih procesov. Bil je med pobudniki okoljevarstvenega gibanja v SFRJ (sam je bil ljubiteljski ornitolog), vpisa pravice do zdravega okolja v Ustavo SFRJ (1974) in od 1973 do smrti predsednik jugoslovanske Zveze društev za varstvo okolja.

Po drugi svetovni vojni je vodil jugoslovansko delegacijo na pogajanjih za reparacije v Parizu, 1945–47 je sodeloval v političnem boju za zahodno in severno mejo FLRJ in Slovenije ter 1946 operativno vodil jugoslovansko delegacijo na pogajanjih v Parizu za sklenitev mirovne pogodbe z Italijo (podpisana 1947). 1948–49 je kot namestnik zunanjega ministra odigral pomembno vlogo pri izboljšanju odnosov z zahodnimi državami in pridobivanju njihove podpore tedaj mednarodno osamljeni FLRJ. Jeseni 1949 je bil imenovan za stalnega predstavnika FLRJ pri OZN v New Yorku, v letih 1950–51 je bil kot prvi Slovenec član in predsedujoči v Varnostnem svetu OZN. Med korejsko vojno je njegovo sodelovanje s predstavnikoma Indije in Egipta v Varnostnem Svetu OZN prispevalo k oblikovanju gibanja neuvrščenih držav. Kot namestnik zunanjega ministra FLRJ je aktivno deloval pri pripravi Londonskega memoranduma o soglasju z Italijo (1954), s katerim je bila severna Istra z izhodom na Jadranu priključena Sloveniji, ter pri uveljavljanju interesov FLRJ, Slovenije in slovenske narodne manjšine na Koroškem v pogajanjih za sklenitev Avstrijske državne pogodbe (1955). Kot jugoslovanski veleposlanik je služboval tudi v Franciji (1955–57) in Indoneziji (1961–63). 1965 ga je vlada Indije imenovala za enega izmed treh članov arbitražnega sodišča za rešitev obmejnega spora med Indijo in Pakistanom (1968). 1966–69 je bil predsednik Svetovne federacije asociacij za Združene narode (WFUNA). S tega položaja je posredoval za končanje vojne v Vietnamu.

Prejel je več najvišjih odlikovanj FLRJ/SFRJ, Indije, Etiopije in nekaj drugih držav, imenovan je bil za oficirja francoske Legije časti (odlikovan z velikim križem legije časti), v Indiji pa je prejel prestižno Nehrujevo nagrado. Po njem se imenuje osnovna šola v Hrvatinih, v Mestnem muzeju Idrija hranijo njegovo zbirko, v Slovenskem etnografskem muzeju pa njegovo indonezijsko zbirko.