# Na sončni strani šole: iz zapiskov prof. slovenskega jezika - Žagar

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA)
PLAČILO NA TRR.OZIROMA PO DOGOVORU. 041 625 178

Podrobnosti o izdelku
Leto izida: 2007
Število strani: 120
ISBN/EAN: 9789612268169
Datum Izida: 28.05.2007
Založba: Založba Karantanija - Tasić & Co.,
Avtor: France Žagar

KNJIGA JE LEPO OHRANJENA ( NOVA 20 €),TRDE PLATNICE
,POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR,JAZ PLAČAM POŠTNINO

LOK - MS P4
SLOVENSKA LITERATURA,BIOGRAFIJE IN SPOMINI,SLOVENSKI AVTORJI,SLOVENSKA ZGODOVINA

Podrobni podatki
Avtor – oseba Žagar, France, 1932-
Naslov Na sončni strani šole : iz zapiskov profesorja slovenskega jezika / France Žagar ; [ilustracije Lucijan Reščič]
Vrsta gradiva kratka proza ; leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 2007
Založništvo in izdelava Ljubljana : Karantanija : Pedagoška fakulteta, 2007 ([Ljubljana] : Karantanija)
Fizični opis 120 str. : ilustr. ; 22 cm
Drugi avtorji – oseba Zupan, Jože, 5.4.1938-
Reščič, Lucijan
ISBN 978-961-226-816-9 (Karantanija)
Opombe Ko tudi senčno postane sončno / Jože Zupan: str. 119-120
UDK 821.163.6-32
COBISS.SI-ID 230928128

O svoji bolezni je pisal v svoji knjigi Na sončni strani šole: Iz
zapiskov profesorja slovenskega jezika (Ljubljana, 2007, str. 107, 110):

>Skoraj bolj kot upokojitev me je prizadelo, da sva s prijateljem
Mirom nehala hoditi vsako sredo na kavo v kavarno Slon. Toliko
duhovito­sti, humorja, radoživosti je bilo v tistih časih v njem.
Vsakokratno srečanje z njim je bilo zame kot kopel, ki odstrani
vsako umazanijo in te osveži za ves teden. Najprej sem opazil,
da je Miro nehal kaditi, čeprav je bil včasih strasten kadilec.
Slišal sem, da ima rano na pljučih, vendar ga nisem hotel spraševati
za podrobnosti, on pa tudi ni hotel o tem nič govoriti. Čez čas se je
izkazalo, da ima čedalje bolj resne duševne in telesne težave. O
podrobnostih, kaj ga tare, tudi nisva go­vorila. Potem je ob sredah
nehal prihajati. Ko sem nazadnje po na­ključju naletel nanj pred
Prešernovim spomenikom, sem ga vprašal: "Miro, kako se imaš?"
Zamišljeno mi je odvrnil: "Kupujem čas." Rekel sem, da vsi, ki smo
v letih, ne delamo drugega, kot kupujemo čas. Toda jaz takrat še
nisem vedel, koliko časa mi še preostaja, prijatelj Miro pa je imel
občutek, da mu ga že zmanjkuje.