# Pogovori s Hitlerjem / Hermann Rauschning

Hitler, Adolf, 1889-1945 | nacizem | Nemčija

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA) PLAČILO NA TRR, OZIROMA PO DOGOVORU. 041 625 178
LAHKO PO POŠTI ALI PREKO BREZ SKRBI !

Conversations with Hitler, prevedeno tudi kot Glas uničenja v ameriškem naslovu in Hitler Speaks v britanskem naslovu, je bila apokrifna knjiga nemškega politika in protihitlerjevskega aktivista Hermanna Rauschninga, ki naj bi posnela avtorjeve pogovore z Adolfom Hitlerjem med letoma 1932 in 1934.
Podrobni podatki
Avtor – oseba Rauschning, Hermann
Naslov Pogovori s Hitlerjem / Hermann Rauschning ; [prevedel Viktor Blažič]
Enotni naslov Gespräche mit Hitler. slovenski jezik
Vrsta gradiva knjiga
Ciljna skupina neleposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1987
Založništvo in izdelava Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1987
Fizični opis 239 str. ; 21 cm
Drugi avtorji – oseba Blažič, Viktor, 1928-2014 (prevajalec)
Zbirka Prevodi / Založništvo tržaškega tiska
Opombe Prevod dela: Gespräche mit Hitler
Predmetne oznake Hitler, Adolf, 1889-1945
Nekontrolirane predmetne oznake nacizem / Nemčija
UDK 929Hitler A.
329.18(430):929Hitler A.
COBISS.SI-ID 573982

SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE Z OVITKOM
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )
SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)
KLJUČ / LOK - K ST 2 / NAJBOLJ BRANE KNJIGE, POCENI KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

Pogovori s Hitlerjem je knjiga, ki jo je napisal Hermann Rauschning in je bila namenjena dokumentiranju avtorjevih pogovorov z Adolfom Hitlerjem v letih 1932–1934. Prvič je bila objavljena v Franciji leta 1939 pod naslovom Hitler m'a dit (približno: Kaj mi je Hitler povedal, dobesedno: "Hitler mi je povedal"). Potem ko so nekateri zgodovinarji že dvomili o pristnosti pogovorov, je pomanjkanje pristnosti postalo znano širši javnosti leta 1984. Hitlerjevi citati v knjigi so zato necitirani ali celo ponaredek. [1]

Vsebina
V zborniku Rauschning navaja pogovore s Hitlerjem, ki naj bi jih imel med svojim delom kot politik v Danzigu, najprej kot predsednik Danzig Landbund in kasneje kot predsednik Danziškega senata. V predgovoru k pisanju navaja, da je po zasebnih pogovorih naredil ročno zapisane zapiske in da bi "velik del tega lahko šteli za skoraj dobesedno reprodukcijo". [2]

Razkritja, ki jih Rauschning dokumentira v svoji knjigi, se na eni strani nanašajo na stvari, ki so že krožile kot govorice, kot je sodelovanje nacionalsocialistov pod vodstvom Hermanna Göringa v požaru v Reichstagu[3] ali morebitni napad na Francijo, ki je bil že leta 1939 predvidljiv. [4] Po drugi strani pa se je Rauschning skliceval na Hitlerjeva dejanja, ki so se zgodila že zdavnaj v času pisanja. [5]

Poglavje pod naslovom »Hitler zasebno« prikazuje Adolfa Hitlerja kot besnega, očitno norega človeka, katerega izbruhi so »izraz neomejenosti do točke popolnega razpada osebnosti«[6]. Ta opis je deloma posledica izjav nekdanjega rajhkanclerja Heinricha Brüninga, ki je Hitlerja obtožil paranoičnih lastnosti in norosti. Rauschning je svoje opise opisoval kot spomine človeka iz Hitlerjevega "najbližjega vsakdanjega okolja"[7] in kot svoje lastno srečanje[8].

Zgodovina
Po tem, ko je leta 1934 izgubil naklonjenost pri Adolfu Hitlerju in je moral po glasovanju o nezaupnici odstopiti s položaja predsednika Danziškega senata, je Rauschning najprej emigriral v Švico, nato v Francijo. V Parizu je spoznal novinarja Emeryja Revesa in mu povedal o številnih pogovorih z Adolfom Hitlerjem. Reves ga je spodbujal, naj objavi svoje izkušnje. Rauschning pa se je s Hitlerjem dejansko srečal le približno štirikrat in nikoli v pogovoru ena na ena. Tako je Rauschning izumil le malo konkretnih časov in krajev ter svoje redke osebne izkušnje večkrat razdelil. [9] Nadaljnje predloge je sprejemal iz poročil znancev, Brown Books in dnevnega tiska ter nekaterih srečanj, na katerih je sodeloval kot predsednik senata. Rauschning, ki je bil takrat brez denarja, je prejel avansno približno 125.000 frankov. [10]

Decembra 1939 je Rauschning izdal knjigo pod naslovom Hitler m'a dit ("Hitler mi je povedal") v Franciji. Delo je veliko ostrejše od kasnejše nemške izdaje, kar je verjetno posledica vpliva prevajalcev. [2] V istem mesecu je sledila angleška izdaja z naslovom Hitler govori. Januarja 1940 je bila natisnjena ameriška izdaja z naslovom The Voice of Destruction. Približno v tem času je sledila tudi prva nemškojezična izdaja z naslovom Pogovori s Hitlerjem, ki je bila prvič izdana v Švici. Do leta 1940 je delo že doseglo naklado 220.000 izvodov v Franciji. Sledile so številne druge izdaje in prevodi v druge države in jezike. [10]

Učinek
Po izdaji je knjiga postala uspešnica. Publikacija je prav tako pritiskala na vodstvo Tretjega rajha. Ker pa so bile izdaje izvedene v tujini, ni bilo mogoče preprečiti izdaje knjige. Le nekaj nevtralnih držav, kot so Švica, Švedska ali Danska, je bilo mogoče prisiliti, da preprečijo nadaljnjo objavo. Vendar pa je bila na primer v Švici uvožena precej ostrejša francoska različica[11]. Domnevno načrtovan protiukrep Rajhskega ministrstva za javno razsvetljevanje in propagando zaradi vojne ni prinesel ničesar. Gradivo, zbrano za diskreditacijo Rauschninga, je bilo izgubljeno po koncu vojne. [11]

Javnost je posebno pozornost namenjala Hitlerjevim načrtom za svetovno osvojitev, ki jih je opisal Rauschning, Rauschning pa jih je razširil tudi na Združene države in Sovjetsko zvezo, verjetno zato, da bi vzbudil nezaupanje do Hitlerja tudi tam. [11] Hitler je govoril tudi o "bakterijski vojni". [11]

Po vojni je Sovjetska zveza uporabila dele knjige v nürnberškem procesu glavnim vojnim zločincem kot dokazni dokument "ZSSR-378". [10] Zgodovinske raziskave, na primer Joachima C. Festa in Gerharda L. Weinberga, so delo prav tako uporabljale kot standardni vir. [10]

V uvodu k ponatisu drugega Rauschningovega dela, Revolution des Nihilismus, 1964, je zgodovinar Golo Mann pohvalil Rauschningovo vizionarsko delo, vendar ne brez kritik njegovega konservativnega in zagrenjenega odnosa v povojnih letih. Kljub temu je v predgovoru, pri čemer se je skliceval na citat švicarskega diplomata Carla Jacoba Burckhardta o Rauschningu, dejal, da je verjetno "podrobneje pogledal [...] bi lahko postal državnik". [12]

Ocena raziskav[
Kmalu po izdaji so prvi glasovi izrazili dvome o resničnosti knjige. Friedrich Stampfer (nekdanji glavni urednik osrednjega organa SPD Vorwärts) je med drugim Rauschninga označil za "senzacionalnega pisatelja nizke vrste [...], ki je močno mešal resnico in fikcijo". [13] V svojem delu iz leta 1977 Tretji rajh in Mehika je Klaus Vollhand ovrgel domnevne Hitlerjeve načrte za osvajanje Mehike in jih razkril kot ponaredke. [3] Fritz Tobias se je soočil z Rauschningom z njegovimi argumenti proti hipotezi o požaru Reichstaga, a je Rauschning prekinil dopisovanje. [3] Leta 1969 je Eberhard Jäckel javno nasprotoval uporabi dela kot vira. [10]

Leta 1972 je bilo kot zgodovinski vir objavljeno predavanje Theodorja Schiederja z naslovom "Pogovori s Hitlerjem" Hermanna Rauschninga, ki je delo opisal kot "dokument nedvomne virne vrednosti", hkrati pa priznal, da to "ni vir, od katerega bi lahko pričakovali dobesedne ali protokolarne tradicije Hitlerjevih obsodb in stavkov". [14] Rauschning mu je sam v pismu z dne 22. februarja 1971 povedal, da so pogovori poskušali dati "celovito sliko Hitlerja", ki je bila "prepletena iz zapiskov, spomina in celo sporočil drugih." [15] Schieder je že zožil Rauschningove sestanke s Hitlerjem na približno 13, od katerih je lahko našel konkretne dokumente le za dva. [10]

Leta 1984 je švicarski učitelj zgodovine Wolfgang Hänel predstavil dodatne dokaze, da so bili pogovori ponarejeni, na predavanju zgodovinsko revizionističnega Centra za raziskave sodobne zgodovine v Ingolstadtu. V istem letu je rezultate svojih raziskav objavil v knjigi. Nekaj mesecev pred smrtjo Emeryja Reveja oktobra 1981 je Hänel uspel prepričati pobudnika pogovorov Emeryja Reveja, da je povedal zgodbo o nastanku besedila in to poročilo posnel na trak. S tem dokaže ponaredek dela. [10][15] Hänel prav tako poudarja, da je Rauschning preprosto prepisal nekatere spoznanja, deloma iz Rauschningove lastne knjige Revolucija nihilizma, deloma iz Mein Kampfa. Izposodil si je tudi od Ernsta Jüngerja, Ericha Ludendorffa, Karla Haushoferja in celo zgodbo Der Horla Guya de Maupassanta. [10]

Hänelove raziskave so bile v tisku sprejete z velikim zanimanjem. [10][16][17] Vendar pa je bilo tudi nasprotovanje Hänelovi tezi: Martin Broszat je na primer verjel v "notranjo avtentičnost" pogovorov in opozoril, da je Hänelova teza o ponarejanju temeljila le na prepisu posnetka, torej ustni izjavi desetletja po opisanih dogodkih. [18] Vojaški zgodovinar Bernd Lemke je pozval k diferenciranemu pogledu na delo, pri čemer se je skliceval na novo izdajo Rauschningove knjige iz leta 2005 s podrobnim uvodom zgodovinarja Marcusa Pyke. Zato je knjiga "Defamation [...] nikakor si ni zaslužil". Deloma, zlasti v dveh zadnjih poglavjih, predstavlja "hibridno obliko med literaturo in zgodovinskim virom". [19]

Večina današnjih zgodovinarjev meni, da ti pogovori ne dajejo prave pristnosti. [20] Po besedah Iana Kershawa je Rauschningov prikaz "delo, ki mu danes pripisujejo tako malo pristnosti, da ga je bolje povsem prezreti",[21] medtem ko Enciklopedija nacionalnega socializma govori o "dobro izmišljenem propagandnem materialu proti nacizmu". [22] Richard J. Evans ocenjuje: "Pravzaprav nič v Rauschningovi knjigi ni bilo pristno." [23]