Prijatelji in znanci / Matevž Hace *

Teme
Hace, Matevž, 1910-1979 | Spomini | Slovenska književnost | Politika | Družba | Slovenija | 20.st. | Roman | Notranjska | Družbene razmere | 1936
V knjigi Prijatelji in znanci (zal. Borec, 1975) je Hace na strani 145 zapisal biserček ljudske modrosti, poetike, humorja in tragičnosti ...

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA)
PLAČILO NA TRR.
OZIROMA PO DOGOVORU.

SOLIDNO
OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE, EDINA SLOVENSKA IZDAJA
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - JF2 / NAJBOLJ BRANE KNJIGE, POCENI KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

NAJBOLJ BRANE KNJIGE,USPEŠNICE

Podrobni podatki
Avtor – oseba Hace, Matevž
Naslov Prijatelji in znanci / Matevž Hace
Vrsta gradiva dokumentarna literatura
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1975
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Borec, 1975 (Kranj : Gorenjski tisk)
Fizični opis 260 str. ; 21 cm
Predmetne oznake Hace, Matevž, 1910-1979 -- Spomini
Slovenska književnost -- Politika -- Družba -- Slovenija -- 20.st. -- Roman
Notranjska -- Družbene razmere -- 1936
UDK 821.163.6-311.6
COBISS.SI-ID 842270
Matevž Hace je bil nenavadna in karizmatična osebnost. Ni se mogel šolati, a si je z branjem in samoizobraževanjem vseeno pridobil široko obzorje in veliko znanja, ki so ga dopolnjevale vsakovrstne osebne izkušnje. To mu je najbrž omogočilo, da si v svoji samosvojosti nikoli ni pustil oprati možganov in ostal kritičen tudi v najtežjih situacijah. Čutil se je zakoreninjenega v domači zemlji in med ljudmi ter zavezanega narodu in prednikom. Zanj ni bilo dileme, kaj storiti, ko tujec seže po tvoji deželi in te hoče pokoriti: treba se je braniti ne glede na karkoli. Ni naključje, da je šlo za njim v partizane toliko njegovih sovaščanov. Ampak pustimo to, opisano je v njegovih knjigah in drugje.

Njegova pojava na teh slikah se zdi prav značilna: kljub temu da je zdaj visok funkcionar, je videti tako zelo notranjski, tako podeželski, čeprav ima zavezano kravato in obute škornje, ki se lepo svetijo. Na obeh slikah je videti prav dobrodušen – kakšen pa je bil njegov obraz, ko je nosil odgovornosti političnega komisarja tako velike enote, kot je bila 14. divizija; kakšen, ko je šlo za življenje ali smrt tolikih ljudi? In kako ga je to obdobje zaznamovalo? Gotovo mu je bilo lažje, ko je končno vse minilo in je lahko prevrednotil in opisal svoja doživetja in pozneje tudi zgodbe in spomine, ki jih je prejel od prednikov. Njegovo knjižno delo je poznano predvsem kot zgodovinsko in politično obarvano z medvojnimi dogodki, a je zapisal tudi veliko narodopisne snovi, ki pred bralca postavi življenje Loške doline in Notranjske med obema vojnama in še veliko prej. V njegovih delih spoznamo vrsto navad in ljudi, kakršnih ne bo več: pastirje in črednike, ki v gostilni pri Vidmarju v Podcerkvi praznujejo god svojega patrona o svetem Martinu, pa zadnjo rakarico, ki v škafu nese prodat svojo robo v Trst, nabiralce malin, krovce slamnatih streh, furmane in gozdarje, pa tudi zametke delavskega gibanja med žagarskimi delavci v Loški dolini.