kovinska skulptura - Faraon

kovinska skulptura - Faraon
dimenzije 6 x 18 x 7,5 cm

Dvojna faraonska krona, simbol vladavine združenega Gornjega in Spodnjega Egipta
Grško-rimski avtorji z besedo faraon v Svetem pismu mislijo na vladarje Egipta. Ime izhaja iz egipčanske besede "Per aa" (dobesedno "velika hiša"), ki prvotno (kot izhaja iz hebrejskega izvirnika Svetega pisma) ni bila ne ime vladarja ne osebno ime, temveč oznaka za palačo . »Velika hiša« je določala davke, ki so jih morale plačevati »male hiše« (navadni ljudje), templji in posestniki.
Faraon z žezlom in mene
Poimenovanje faraon za osebo kralja se začne šele s Tutmozisom III. kot vladarski naslov ob lastnem imenu, zapisanem v kartuši iz 22. dinastije. Dejanski naslov vladarja je bil "Nesut" ali "Nisut". Pravzaprav je pomenilo "Vladar papirusa" in se je dejansko nanašalo le na vladarje zgornjega Egipta, torej južnega Egipta, kjer je rasel papirus. Naslov faraona spodnjega Egipta, torej severa, je bil "Biti", kar bi pomenilo "vladar čebel". Kakor koli že, ime "faraon" se je do danes ohranilo v večini jezikov.
V zgodnjih časih in v zgodnjem obdobju Starega kraljestva je faraon verjetno užival božanski status. V času 5. dinastije očitno pride do spremembe ideologije: faraon je še vedno le sin bogov, bog pa spet postane šele po smrti. Šele mnogo pozneje so nekateri faraoni (Amenhotep III., Ramzes II.) znova poskušali, da bi jih za časa življenja častili kot bogove.
Uprava stare države je bila po sodobnih standardih še zelo primitivna. Znotraj še vedno zelo plemenske pripadnosti združene družbe je delovala preko centralne uprave le z rednimi prisilnimi prispevki in delovnimi prispevki. Zaradi tega mnogi znanstveniki še vedno ne smatrajo Stare države za državo. Ne glede na to so se v tem obdobju pojavili največji graditelji piramid, med njimi najbolj znani Keops, Kefren (pravzaprav Cha-ef-Re) in Mikeren (Men-kau-Hor).
Šele od časa srednje države je bila moč regionalnih vladarjev omejena v korist centralne oblasti, ki je šele takrat lahko dosegla višjo stopnjo civilne in vojaške organizacije. To dokazujejo velike melioracijske operacije, trajno osvajanje sosednjih držav, gradnja utrdb in vojaško varovanje meja ter vzpostavitev rednih pomorskih in kopenskih prometnih povezav z državami vzhodne Azije.
Med novo državo je Egipt postal (zlasti v času Tutmozisa III. in Ramzesa II.) velesila ali največja stvaritev svojega obdobja, vendar so ta status občasno zamajali notranji nemiri, zlasti v drugi polovici 18. dinastije.
Velika večina egiptovskih faraonov je bila moških, vendar je bilo v vsakem obdobju egiptovske zgodovine nekaj vladarjev. Najbolj znana je kraljica Hačepsut iz 18. dinastije. V poznem staroegipčanskem obdobju so na prestol egipčanskih vladarjev prišli številni tujci. Od 22. dinastije se je več družin libijskih plačancev borilo za faraonski prestol; šele potem, ko so Egipt osvojili Nubijci, ki so ustanovili 25. dinastijo, je bil Egipt ponovno združen. Potem ko je Aleksander Veliki osvojil Egipt, so na oblast prišli Ptolemajeviči kot tujci, najbolj znana predstavnica te dinastije pa je bila zagotovo Kleopatra VII.