Na cesti prvega reda : povest mladih iz naših dni / Miško Kranjec *

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA TISKOVINO - NAVADNA POŠTA)
PLAČILO NA TRR.OZIROMA PO DOGOVORU.

MEHKE PLATNICE,ŽEPNA IZDAJA
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

LOK - SP TV
USPEŠNICE ,KLASIKI ,NAJBOLJ BRANE KNJIGE
PRIJETNO IN POCENI POČITNIŠKO BRANJE,IDEALNO ZA PLAŽO,DOPUST

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠA VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

Podrobni podatki
Avtor – oseba Kranjec, Miško, 1908-1983
Naslov Na cesti prvega reda : povest mladih iz naših dni / Miško Kranjec
Vrsta gradiva kratka proza
URL medijskega objekta leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1967
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Prešernova družba, 1967 (v Ljubljani : Delo)
Fizični opis 152 str. ; 18 cm
Opombe Redna knjiga Prešernove družbe za leto 1968
Predmetne oznake Slovenska književnost -- Avtorjeva sodobnost -- Proza
UDK 821.163.6-3
COBISS.SI-ID 5671425
Miško Kranjec (izvirno Mihael Kranjec; madžarsko Krányecz Mihály), izgovorjavaⓘ, slovenski pisatelj in urednik, * 15. september 1908, Velika Polana, † 8. junij 1983, Ljubljana. V 30. letih 20. stoletja so ga v nekaterih časopisih imenovali tudi kot Miha Kranjec ali Mišo Kranjec.[3]

Življenje

Kranjčeva hiša v Veliki Polani
Rodil se je kot drugi od štirih otrok (od najstarejšega: Lojz, Miško, Vanek in Nace) očetu Mihaelu Kranjcu in materi Mariji, rojeni Pücko. Izšel je iz revne kmečko-delavske družine, ki ni imela lastne zemlje. Oče je opravljal sezonska dela, mati pa je služila za naturalije in pletla vzorce za poroke. Kranjec je kot otrok opravljal t. i. malo rihto, vaščanom je oglašal županova obvestila. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Tu je vstopil v red katoliške vzgoje. Februarja 1922 mu je umrl oče, za njegovo smrt pa je izvedel šele aprila, saj doma niso imeli denarja, da bi ga poklicali na pogreb. Jeseni 1922 se je vpisal na humanistično gimnazijo, kjer je zemljepis predaval Juš Kozak. Obiskal je prekmurskega klerikalnega politika Jožefa Klekla, ki ga je hladno sprejel, ker sta zastopala različna politična stališča. Sodeloval je v prekmurskem katoliškem dijaškem in študentskem društvu Zavednost. Društvo je predlagalo, naj se konča uporaba prekmurščine v regionalnem tisku in se začne izdajati v knjižni slovenščini.

Po gimnazijski maturi leta 1930 se je odločil za študij slavistike, a ga je leta 1934 opustil, ker se je posvetil pisateljevanju in novinarstvu. Po poroki se je vrnil v Veliko Polano. Izključili so ga iz katoliškega društva zaradi pisma, v katerem je kritiziral Kleklove izobražence, češ da se ne borijo za socialne in kulturne pravice prekmurskega kmečkega proletariata. Leta 1936 je Klekl ostro kritiziral Kranjčevo literaturo.[4] Kleklovi sodelavci so smešili Kranjčevo literaturo. Jeseni 1938 je Kranjec kandidiral za poslanca na listi združene opozicije. Zanj so agitirali člani in simpatizerji komunistične partije, nekateri izobraženci in levo usmerjeni študentje. Požel je politični uspeh. Konec marca 1941 je bil v Srbiji mobiliziran v jugoslovansko vojsko. Njen razpad je doživel v Karlovcu, od tod pa je pobegnil v Prekmurje. Partija se je odločila, da naj dela naprej v domačem kraju. Bil je med organizatorji odpora proti okupatorju kot član okrožnega narodnoosvobodilnega odbora za Prekmurje. Septembra 1941 so Madžari v soboški grad zaprli čez 40 aktivistov, med njimi tudi Kranjčevo ženo Ivanko in brata Nacija (umrl je v taborišču Dachau). Ko Kranjec ni več mogel ilegalno delovati, je oktobra 1944 odšel v partizane v Savinjsko dolino, od tam pa je bil poklican na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.