Pukelček : povest iz življenja živali / napisal, narisal Janez Petkoš*

V KNJIGI JE POSVETILO IN PODPIS AVTORJA !

Teme
Ovce | V mladinskem leposlovju

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA) PLAČILO NA TRR, OZIROMA PO DOGOVORU. LEPO OHRANJENO. TRDE PLATNICE

Podrobni podatki
Avtor – oseba Petkoš, Janez, 1947-2023
Naslov Pukelček : povest iz življenja živali / [napisal in narisal] Janez Petkoš ; [spremna beseda Franc Polanc]
Vrsta gradiva kratka proza
Ciljna skupina za šolske otroke (9-14 let)
Jezik slovenski
Leto 2006
Založništvo in izdelava Bled : samozal. J. Petkoš, 2006 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica)
Fizični opis 86 str. : ilustr. ; 22 cm
Drugi avtorji – oseba Polanc, Franc (avtor dodatnega besedila)
ISBN 961-245-191-5
978-961-245-191-2
Opombe Spremna beseda / Franc Polanc: str. 81-83
Predmetne oznake Ovce -- V mladinskem leposlovju
UDK 821.163.6-93-32
COBISS.SI-ID 228621056

PUKELČEK
Dnevi so postajali iz dneva v dan daljši. Sonce je že prijetno grelo, stalilo sneg po dolinah in se upiralo v pobočja. Topel vetrič, ki se je narahlo dvigal iz dolin v sončne bregove, je puščal za seboj zeleno tenčico. Hladna bela odeja se je zelenemu valu življenja odmikala visoko v gore. Na dan so privreli studenci in z žuborenjem naznanjali najlepši letni čas.

Vse se je veselilo, ne samo ptice v ranem jutru. Prihod pomladi so začutila vsa živa bitja. Sadovnjaki so se kopali v morju belega cvetja. Mlada trava je vidno rasla iz spočite vlažne zemlje, da je ovce niso mogle sproti popasti. Trop, ki se je pasel na pašniku ob potoku za barjem, je nenehno pogledoval proti zasneženim goram. Starejše ovce so čutile, da prihaja dan odhoda v planino. Čakale so, da zelena odeja prežene sneg visoko v planini, kjer za gozd ni več življenja. Tam se z divjo naravo borijo macesnovi viharniki, trava in rušje, ki pozimi na strmih bregovih krotijo snežne plazove, da ne zdrsijo v dolino.

»Samo še nekaj dni, pa veselo na pot,« so bejale ovce. Naveličale so se že dolge zime. Prihod pomladi jim je prebujal divjo prvobitnost, ko so črede preživljale zime prosto, brez strehe nad glavo, v naravi. Nestrpno so čakale, da bo gospodar odprl leso in zaklical: »Gremo v planino!« Trop ovac se bo odzval v en glas: »V svobodo, na gorske pašnike, na prostost,« in po starem kolovozu planil v bregove proti planini.

Gospodar je vso pomlad pripravljal čredo na odhod v planino. Po svetem Jožefu, konec meseca sušca, ko toplo sonce vsak dan dlje sije in pogreje vsak kotiček domačije, je pričela družina s strižo. Vsako ovco so ostrigli z ročnimi škarjami; električnih niso uporabljali, da ne bi preveč vznemirjali živali. Pregledali in razkužili so jim parklje, jagenjčkom vrezali hišno znamenje, črko V na koncu obeh ušes, in jih s pašo pričeli navajati na svežo travo. Živali so se morale na planino pripraviti in se postopoma privaditi mladih rastlin. Za marsikatero ovco, izčrpano od zime in dojenja, bi bila hitra sprememba lahko usodna.

Razposajenke so bejale in prehitevale druga drugo. Matere so klicale najmlajše; želele so jih imeti ob sebi. Na prvi travnati jasi ob poti se je trop umiril in slastno trgal travo. Vzhajajoče sonce je obsijalo hrib za vasjo, kjer se je čreda ustavila; matere so morale podojiti jagnjeta.

Mladi gospodar Mak je ves zadovoljen opazoval tropič mladičev, starih nekaj dni, kako vneto je sesal materino mleko. Enega izmed jagnjet je nosil v naročju. Njegovo mater sta krasila pod obema očesoma za oreh velika temna kosma volne v obliki solze. Zato se ji je še najbolj podalo ime Pika. Stala je ob njem in čakala. »Pika, le kaj bova s tvojim Pukelčkom?« je gospodar prijazno nagovoril svojo ljubljenko.

Mladiček, star le nekaj dni, je imel tik nad križem grbo v vodoravni smeri. Že pred rojstvom je bila hrbtenica dvakrat nalomljena. Za ped je bila smer zadnjega dela hrbtenice premaknjena v desno. Zadnje nožice so hodile zamaknjeno v desno in delale nerazumljive sledi. Izgledalo je, kot da hoče zadnji del telesa pobegniti od sprednjega.

»Pohodili so te, ko si še rasel v maminem telesu, še preden si zagledal beli dan, moj Pukelček,« je Mak sočutno nagovoril prizadeto bitje. Jagnje mu je priraslo k srcu, ker je imelo v sebi neizmerno voljo do življenja. Ob rojstvu se nikakor ni moglo pobrati. Mati ga je povrgla na paši, ga oblizala in za njim spravila na svet še sestrico, ki se je brž postavila na noge in brez težav poiskala seske. Pukelček pa ni in ni mogel vstati. Poskušal se je zravnati, pa je vedno znova klecnil kot posekan. Zadnja polovica telesa ga ni ubogala, kot da ne bi bila njegova.

Pika ga je zaskrbljeno opazovala in mu hotela pomagati. Dvigovala ga je z nogami in glavo, toda novorojeni sinček je vedno znova omahnil. Z neizmerno voljo do življenja se je neumorno poskušal postaviti na noge in nenehno klical mater, ki je bila že vsa obupana.

»Daj, poberi se, mleka se moraš napiti, da dobiš vase moč!« je jokaje bodrila in prosila mladička.

Gospodarju Maku se je zasmilil v dno srca, hkrati pa je občudoval njegovo voljo in boj za življenje. Pomagal mu je vstati, da se je napil mleka. Tako ga je pobiral nekaj dni po desetkrat in večkrat na dan. Po dobrem tednu se je zgodil čudež: Pukelček se je sam postavil na noge. Počasi je začel materi tudi slediti. Ker je neprestano urejal, klical svojo mamo, je od gospodarja in mame Pike dobil ime MEJ.

»Tvoj sinko bo živel, kajne, Pika? Dobra mati si in mali je drugače zdrav kot dren. Boš videla, kako, lep mrkač še bo. Glej, da ga ne izgubiš. Le pazi na svojega Meja!« je bodril gospodar Piko. Pika je bila res skrbna in dobra mati: nikoli ni hotela dojiti samo hčerke, vedno je počakala, da sta pila oba hkrati. Tako sestrica ni mogla zajesti počasnejšega bratca. Trop se je po tisoč let starem kolovozu vzpenjal na planino, kjer ga je Mak pričakal s soljo. Ob pogledu na čredo ovc in še posebej na Pukelčka, ki se je zadnji poganjal navkreber, je vedel, da ne manjka nobena žival.

»Mej, vidim, da si zmogel naporno in dolgo pot. Pravi korenjak si.« Gospodar je ponudil malemu skorjico kruha in ga narahlo pobožal po grbi. Hotel je vedeti, ali se grba manjša ali veča. Toda grba je rasla, tako kot je rasel njen lastnik.

POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )
SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)
KLJUČ / LOK - P1 / NAJBOLJ BRANE KNJIGE, POCENI KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA