# Antun Motika - Reprodukcije (hrvaško, angleško) / odpis*

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG (ZA TISKOVINO PO SLOVENIJI)
. PLAČILO NA TRR,
OZIROMA PO DOGOVORU 041 625 178

SOLIDNO OHRANJENA , NOTRANJOST LEPA ,ŽEPNI FORMAT,ODPIS
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

LOK - SP R / UMETNOST, SLIKARJI

Podrobni podatki
Avtor – oseba Šepić, Dragovan
Naslov Antun Motika / izbor i predgovor Dragovan Šepić ; [prijevod Sonja Bićanić ; fotografije Marijan Szabo]
Vrsta gradiva razne literarne vrste
Ciljna skupina neleposlovje za odrasle
Jezik hrvaški, angleški
Leto 1957
Založništvo in izdelava Zagreb : Kultura, 1957 (Zagreb : "Ognjen Prica")
Fizični opis [12] str., [44] str. sa reprodukcijama : 1ilustr. ; 17 cm
Drugi avtorji – oseba Wild-Bićanić, Sonia
Szabo, Marijan
Zbirka Mala likovna biblioteka
Opombe [Predgovor]/ [Dragovan Šepić]: str. [1]-[6]
Bibliografija: str. [63].
Predmetne oznake Motika, Antun, 1902- -- Reprodukcije
UDK 75(497.13)
COBISS.SI-ID 78838535
Antun Motika (30. december 1902 - 13. februar 1992) je bil hrvaški umetnik. Bil je inovativen umetnik, ki ni bil vezan na nobeno posebno umetniško šolo ali težnjo. [1] Motika je bila plodna slikarka, ki je za seboj pustila veliko zapuščino. [2]

Čeprav je občasno slikal z oljem na platnu, je na splošno raje akvarel ali gvaš, čigar uporaba je bila pred vrsto pripravljalnih risb s svinčnikom ali ogljem. Od leta 1941 do upokojitve leta 1961 je delal na Šoli uporabnih umetnosti v Zagrebu, kjer je poučeval različne tečaje. Njegove slike iz Mostarskih ciklov veljajo za najbolj radikalne abstraktne pokrajine hrvaškega modernizma. [3] Motivkina razstava Arhaični nadrealizem (1952) je sprožila močan odziv hrvaških kritikov in velja za "najdrznejšo zavrnitev dogmatičnega okvira socialističnega realizma". [3] Razstava je postala osrednja tema teoretske in ideološke razprave hrvaških kritikov. [4]
Motika je bil eden od štirih otrok Anke (Ana), prvotno iz Bakarja, ki je bil iz družine mornarjev, in Antuna Motike, ki je bil iz Motikija blizu Orbanićev v Marčani. Njegov oče se je rodil v kmečki družini. [5]

Šole je obiskoval v Puli, Zminju, Pazinu in na Sušaku, kjer je diplomiral leta 1921. Kiparstvo je študiral na Kraljevi akademiji umetnosti in obrti pri R. Valdecu v Zagrebu, nato pa je sčasoma prešel na slikarstvo, kjer je diplomiral leta 1926. [5] Motika je tekoče govorila italijansko. [6]

Njegova dela že od zgodnjega obdobja razkrivajo »umetniški talent in težnjo po raziskovanju več umetniških disciplin«. Zahvaljujoč akademskemu študiju, osredotočenemu na modeliranje in obseg, je pridobil zagotovilo v risarski in kompozicijski svobodi. Med letoma 1929 in 1930 je risal karikature za zagrebški satirični časopis Koprive (sprva se je podpisoval pod psevdonimom Lopata). [2][3] Motika je uporabil oblikovna načela neoklasične figuracije in sintetičnega kubizma. [5][4]

Postal je profesor v Mostarju, kjer je živel in slikal od leta 1929 do 1940 (tako imenovano obdobje Mostar). [3][4] Bivanje v Parizu leta 1930 in 1935 je bilo ključnega pomena za njegov umetniški razvoj,[3][7] kar mu je po postakademskih raziskavah in motnjah omogočilo, da je »figurativno izražanje utemeljil na abstrakciji in minimalizaciji vidnega sveta ter se posvetil izključno osebnemu figurativnemu izražanju« (tako imenovani »postimpresionistični intimizem«). Po Parizu naj bi se Motika odločila za "značilno različico postimpresionističnega impresionizma". Asimiliral je liriko Pierra Bonnarda in koloristično vibracijo Raoula Dufyja. [3][8] Preprosto povedano, pred Parizom so Motikine slike na splošno temne, po Parizu slike prehiti svetloba. [2]

Do druge polovice 1950-ih je v njegovem slikarstvu prevladoval harmoničen ritem barv in potez, ki ga včasih spremljajo arabeskne črte (tako imenovani "stenogramski pristop") in nenapolnjene bele površine. Motika naj bi "svoje slike zgradil s potezami čopiča in subtilno usklajenimi tonskimi vrednostmi, risba pa je bila zaznana le kot arabeska, ki je bila izražena v številnih notranjostih, portretih, erotičnih prizorih, pogledih na mesto in pokrajinah." [3][4]

Svoje najljubše motive in teme (notranjost, tihožitja z odprtimi okni, akte, ženske portrete, poglede) je risal iz svoje neposredne okolice. Njegove sistematične študije, osebna poetika in lirična poklicanost so pripeljale do nastanka ciklov mostarskih pokrajin. Tu se »izraža navezanost na čisto svetlobo, hkrati pa gre za enega najbolj radikalnih pojavov od mimetične tradicije do polja abstraktnega slikarstva v hrvaškem modernizmu«.

V Mostarju je Motika ustvarjala dela s specifično lirično atmosfero, polno svetlobe in "nasičene tonske atmosfere". [3] V obdobju Mostarja prevladuje slikarski medij, ki ga zaznamujeta prosojnost in svetla kromatika, raziskave z umirjenimi barvami in uporaba tako imenovane mešane tehnike. Od tega obdobja so tako imenovani. erotične risbe, ki pričajo o Motikinem vrhunskem obvladovanju risarskih konvencij. Svoje prve razstave je organiziral v Zagrebu (1933 in 1935), kjer je pridobival pozornost in pozitivne odzive ter dobro nagnjenost umetnostnih kritikov do njega. Leta 1940 je bil premeščen v Zagreb, kjer je do upokojitve leta 1961 delal na Šoli uporabnih umetnosti. [4]

Od začetka leta 1940 je sistematično delal na studijskih raziskavah (t.i. eksperimenti: dekalkomanija, kolaži, fotografije, dimniki, penjenje, dela na celofanu in steklu, preučevanje lumino-kinetičnih učinkov, uporaba organskih materialov). V poznih 1940-ih je ponovno naslikal urbane poglede, ki segajo od skoraj enobarvnih del (Na Zrinjevcu zimi, 1940) do prevlade zelenja in poudarkov čistih barv (Maksimir, okoli leta 1948). Leta 1952 je v Zagrebu ustvaril cikel risb, imenovan Arhajski nadrealizem. Razstava je postala glavni predmet teoretskih in ideoloških razprav hrvaške likovne kritike. Motikov tako imenovani arhaični nadrealizem simbolično govori o avtorjevem odnosu do sodobne umetnosti in družbenega konteksta; Motika se odloči za osvoboditev od diktatov ideološke propagande (to je družbenega realizma) in za svobodo umetniškega izražanja. Istega leta je že drugič razstavljal na Beneškem bienalu. [3]

V številnih skicah za keramiko in gvaševe kolaže je oblikoval avtonomno umetniško prakso in »ustvaril predpogoje za novo sintakso oblike, ki je bila v 1950-ih in 1960-ih enako izražena v njegovih risbah, projektih in eksperimentih, slikah in skulpturah«. V 1950-ih je delal na ilustracijah za knjige. Pri tem je predstavil lastno izkušnjo glasbe in realiziral lastno različico vizualne poezije. V drugi polovici 1950-ih je v stojalo vnesel vse bolj izrazite ekspresionistične poudarke. V zgodnjih 1960-ih je delal na steklenih skulpturah, pri čemer je združil spretnost volumskega modeliranja in obsedenost s "čisto" svetlobo, njenim lomom in lumino-kinetičnimi učinki z uporabo slikarske teksture.

Od leta 1982 je postajal vse bolj introvertiran. Slikal je manj pogosto, vedno bolj eksperimentiral, risal skice in projektiral, število njegovih razstav pa se je drastično zmanjšalo. Med številnimi risbami tega zadnjega obdobja so umetniška dela, ki jih je naredil za oglaševalska podjetja, kot so Pliva in druga farmacevtska podjetja. V 1970-ih in 1980-ih je delal na grotesknih stilizacijah risb, kar je povzročilo vrsto bronastih medalj in plaket. Njegov umetniški izraz je »zaznamovan z visokim modernizmom, poetizmom, liričnostjo in intimnostjo, ki zavrača umetniški purizem«.

Motika je slikal in razstavljal s Pablom Picassom, ki naj bi pohvalil njegovo delo. Motika in Picasso sta se srečala dvakrat, v Muranu in Baslu. [6]