Mačji mladiči

Poimenovali so me Srečko v upanju, da bi se od vse sreče, ki jo premore ta širni svet, name nalepil vsaj en mali košček nje. V šestih mesecih mojega težkega in krutega življenja se me le ta še ni dotaknila. Bolezen, mraz, lakota in ko sem se nekega dne znašel ob pravem času, na pravem mestu, življenje še zmeraj ni nehalo metati name temnih senc. Precej bolnemu so mi vzeli kri in test je pokazal tisto, kar res nisem želel slišati "pozitiven na mačjo levkozo". Besede, ki so sledile so bile slišati še bolj grozno, dokler se nekje v ozadju ni oglasil glas "dajmo mu priložnost".
V naslednjih dneh me ni več zeblo, nisem bil več lačen, počutil sem se bolje a še vedno ne dovolj, da bi slišal besede o prihodnosti. Samo tista težka, temna "odrešitev" mi je zvenela v glavi in pregnala strah v vsak delček mojega malega telesa.
Občutek topline, sitosti, prijaznih pogledov in nežnih rok so mi vlili voljo, moč in neskončno željo, da ne mine, da traja. Postal sem lep, na videz povsem zdrav, žal pa nikoli ne bom mogel zbrisati + , zaradi katerega je tako težko najti nekoga, ki bi mi odprl vrata v svoj dom in pustil, da mu zlezem globoko v srce. V zavetišču trenutno nimam možnosti daljšega bivanja, saj razen te pretesne kletke ni prostora, kjer bi lahko bil ločen od ostalih negativnih muc.

Čimprej potrebujem izključno notranji dom, kjer bom bival kot edini muc ali v mačji družbi z enakim statusom.

Nihče ne more napovedati kako dolgo bo moje življenje, vem le, da si neskončno želim v času, ki mi je namenjen, resnično živeti in biti ljubljen.

Kontakt: 031-370-647
(Prosimo pokličite, na sporočila ne moremo odgovarjamo ažurno)