** Pravljice / spisala in narisala Ilka Waschtetova / 1921 - 1.izdaja*

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA) PLAČILO NA TRR, OZIROMA PO DOGOVORU 041 625 178

PRAVLJICE, ILKA VAŠTETOVA, TISKOVNA ZADRUGA 1921
ZUNANJOST MALO SLABŠE OHRANJENA ,NOTRANJOST ZELO LEPA
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA
B R E Z P L A Č N A

LOK -K1D

Podrobni podatki
Avtor – oseba Vašte, Ilka, 1891-1967
Naslov Pravljice / spisala in jim slike narisala Ilka Waschtetova
Vrsta gradiva pravljice ; za šolske otroke (9-14 let)
Jezik slovenski
Leto 1921
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Tiskovna zadruga, 1921 (v Ljubljani : Delniška tiskarna)
Fizični opis 91 str., [4] f. barvnih pril. : ilustr. ; 18 cm
Nekontrolirane predmetne oznake slovenska književnost / pravljice
Slovene literature / fairy tales
UDK 821.163.6-93-34
COBISS.SI-ID 1067874
Vašte (Waschte) Ilka (pri krstu Klotilda, Franja), pisateljica, r. 2. jun. 1891 v Novem mestu davčnemu pristavu Antonu Burgerju (iz Postojne) in Franji r. Rohrmann, u. 3. jul. 1967 v Ljubljani. Osn. šolo je 1897–9 obiskovala v Ribnici in 1899–905 v Lj., 1905/6 višjo dekl. šolo (ker je bila premlada za učiteljišče) in končno 1906/7–1909/10 tu učiteljišče. 1912 je opravila strok. izpit, nov. 1921 pa se na tečaju usposobila za pouk na meščan. šoli (matem., prostoročno in geom. risanje, lepopis). Poučevala je kot suplentka 1910–1 v Krašnji, 1911–2 na Jesenicah in na Breznici pri Žirovnici. Nato jo je vodstvo DCM v Lj. imenovalo za proviz. učiteljico na svojih zasebnih šolah v Trstu, 1913 tudi definitivno. V Trstu (Acquedotto) je ostala do 1919; tu se je poročila z učiteljem Avg. Vaštetom (po rodu iz Zagorja ob Savi). Zaradi it. zasedbe Trsta in zgodnje moževe smrti se je s hčerkama preselila v Lj. in učila od 1919 do 2. svet. vojne na I. mest. dekl. mešč. šoli, od 1945 na III. drž. moški gimn., od 1947 na VI. gimn.; 1949 upok. zaradi bolezni (TBC vratnih vretenc). — Med vojno je sodelovala z OF (od jun. 1941 bila v matičnem odboru lj. mešč. šol).

Po lastnih besedah si učit. poklica ni izbrala sama, dala ji ga je narava. Mikalo jo je tudi slikarstvo; 1906 jo je na višji dekl. šoli še posebej učila I. Kobilca. — Pisateljevati je začela v Krašnji (spis Aljana se razen nekaj listov ni ohranil), obj. svoje prvence pa v Trstu: podlistki v E 1916, podpisani Vi. ali Iv. (št. 3, 100, 162), in po trditvi M. Samsa (PDk 1952, št. 5) tudi nepodpisana črtica Njegova kontoristka! (ib., št. 9, 16, 17).

Še v Trstu je »spisala in jim slike narisala« Pravljice (1921), svojo prvo knjigo, ki jo zaključuje Pripovedka s soških planin (najprej v E 1916, št. 100: Pravljica s soških planin). Po Funtkovi oceni (LZ 1922, 375) so te pravljice »nekako moderne«, češ da »srečno spajajo stare elemente z dogodki …, z motivi iz svetovne vojne«. Zrastli v narodnozavedni, liberalni družini, od otroških let borbeni in odločni, ji je prav konec te vojne s krivičnim razkosanjem slov. nar. ozemlja nakazal nadaljnjo pisateljsko pot. Zamislila si je trilogijo Zaklad v Emoni, Svet v zatonu in Mejaši, da bi se s peresom bojevala za naše pravice obakraj Soče in do Beneške Sje. Najprej je izšel tretji del Mejaši (1923; ocena: P 1924, 41–2), »povest iz davnih dni« o tolminskih Slov. in njihovih bojih z Langobardi. Prvi del zgod. povesti Zaklad v Emoni je izhajal v Razorih, listu za odraslo mladino (1933, 1933/4 in 1934/5), z njenimi ilustr. Prikazuje prihod Slovenov v novo domovino, kamor prinašajo s seboj zaklad – bratstvo, enakost, medtem ko so stari naseljenci že razdeljeni na gospodarje in sužnje. Pisala je sproti in zato je v povesti nekaj nedoslednosti in ponavljanj. (Sama o tem v Podobah iz mojega življenja, 150–1; delo doslej še ni izšlo v knjižni obliki, ohranil pa se je primerek nadaljevanj v Razorih z njenimi popravki.) Drugi, umetniško gotovo najboljši del trilogije, je roman Svet v zatonu (1953; ocene: SocM 1952/3, 855; LdP 1954, št. 12; NŽ 1954, 50; Obz 1954, 198–9; Tribuna 1954, št. 1). Upodablja čas, ko se je stari svet bratstva naših prednikov pogrezal in se dvigal nov, z vse globljimi prepadi med ljudmi.

Trilogijo bi lahko sestavljali tudi zgod. roman Vražje dekle, zgod. roman iz baročne Lj. Umirajoče duše in Rožna devica (La rosière). Umirajoče duše (1929; vinjete narisala sama; ocene: LZ 1929, 764–5; MV 1929, št. 73; ŽS 1929, 280–3; DS 1930, 45) obravnavajo umetniška prizadevanja tedanjih lj. kiparjev Misleja in Robbe ter slikarjev Jelovška in Mencingerja-Metzingerja, hkrati pa odsevajo pisateljičine nazore o umetnosti. (1. pogl. je v nem. prev. A. Buttlar-Moscon, Morgenblatt, Zgb, 1940, št. 72.) Belogardistična Zimska pomoč je 1944 kupila 200 še neprodanih izvodov in jih brez vednosti V-ove z njeno sliko in novim naslovnim listom izdala kot dodatno knjigo k svoji velikonočni knjižni tomboli. Vražje dekle (1933, 1979²; oceni: J 1933, št. 276; ŽS 1933, 284–5; na željo založnice Vodnikove družbe za nekaj pol skrajšala; gl. Razori 1936/7, 65–9, 98–100 — naslov: Ugrabljena) se dogaja deloma na Valvasorjevem Bogenšperku, deloma v Krškem. Pobudo za glavno junakinjo Marijo Trošt ji je dal izpisek iz kronike kapuc. samostana v Krškem (gl. Archiv f. Heimatkunde 1884, 110–3), ki govori o ženski, obsojeni na smrt zaradi čarovništva. V njej je upodobila pač sebe; pogumna je, ukaželjna, veruje v napredek in zmago človečanstva brez sekir in topov in celo v ljubezni je podobna svoji avtorici, ki se je kot prepričana ateistka poročila z vernim človekom. (Roman je 1952 dramatiziral Srečko Staut in so ga 1953 upriz. v Krškem; gl. Posavski tednik 1953, št. 15 in 16.) Rožna devica (1940; ocena: J 1940, št. 297) se dogaja v času Napoleonove Ilirije in pesnika Vodnika, ki si od Napoleona obeta »enake pravice« in »popolno svobodo«, a že pada tudi prva slana na njegovo navdušenje nad »osvoboditeljem Ilircev«.