Otročki, življenje teče dalje / Breda Smolnikar , risbe Božo Kos*

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO, OZIROMA TISKOVINO). PLAČILO NA TRR,
OZIROMA PO DOGOVORU

ZA OTROKE NAD 14 LET
ILUSTRACIJE BOŽO KOS
LEPO OHRANJENA
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA
B R E Z P L A Č N A

LOK - K ZG D

Podrobni podatki
Avtor – oseba Smolnikar, Breda
Naslov Otročki, življenje teče dalje : črtice iz družinskega življenja / Breda Smolnikar ; [risbe Božo Kos]
Vrsta gradiva kratka proza ; za mladino (nad 14 let)
Jezik slovenski
Leto 1963
Založništvo in izdelava Ljubljana : Mladinska knjiga, 1963 (v Ljubljani : Triglavska tiskarna)
Fizični opis 113 str. : ilustr. ; 18 cm
Drugi avtorji – oseba Kos, Božo, 1931-2009
Zbirka ǂZbirka ǂPota mladih
Predmetne oznake Slovenska književnost – Družina – Kratke zgodbe
UDK 886.3-32
COBISS.SI-ID 3240193

Primoževa humoreska o gospe Suzi, o njeni lisici in o postavljanju v vrsto po velikosti


Prav na mali dve sem se jezila, ko je potrkalo.
»Naprej,« sem zavpila, jezna na nepoklicanega gosta, ki je zmotil naš prepir.
Dragica in Andrejka sta sedeli na klopi s prekrižanimi rokami in me izzivalno gledali, češ: »Razpoči se, daj no, razpoči se od jeze! Pomivaj kar sama! Medve že ne bova!«
Ko pridem iz službe, ju ni doma. Potepata se po vasi. Okrog pol štirih popoldne jo primahata s praznima želodčkoma, pa prevrneta in prevohata vsak lonec in vsako polico v shrambi.
Potem jima rečem, da morata pomiti posodo. To je vendar njuno delo. In jima povem, kako je bilo, ko sem bila jaz majhna. Vedno sem vse pomila. In ko sem bila še čisto majhna – manjša od pomivalne mize – sem podstavila pručico, da sem lahko pomivala.
Te besede ju prav nič ne ganejo. Prav nasprotno – smejati se začneta in pravita, da sem bila mamin cukrček in sploh, da smo bili vsi trije: Primož, Tomaž in jaz, mamini cukrčki. In sploh nič nismo delali, še pravita. Še nalog ne. Vse nam je napisala mama.
Da obranita svojo čast, se v takih trenutkih oglasita še Primož in Tomaž. In potem se prepiramo, vpijemo in na koncu celo stepemo. Pravzaprav sta vsega krivi mali dve. »Mali dve«, to je skupno ime za Andrejko in Dragico, ki pa ga oni dve prav nič ne spoštujeta. Samo smejita se in se postavita k meni, ki sem, čeprav najstarejša, najmanjša v naši družini, če odštejem mamo in Andrejko, ki je »skoraj« tako velika kot jaz; tako vsaj pravi, ko se postavi k meni, stopi na prste in se baha, kako je velika.
Potem, ko prihiti iz delavnice mama, ki je po našem kričanju sklepala, da se pobijamo, povesta mali dve, da ju neprestano napadamo in tepemo, namreč mi trije. Ker noče biti nihče kriv, mama ošteje vse, razen seveda Andrejke in Dragice, ki sta »tako majhni, da še ne razumeta življenja«, kakor pravi mama. Pametni moramo biti mi, najstarejši. – Primožu po navadi preseda tako govorjenje, zato se spravi na mali dve, ki sedita kot dva najčistejša in čisto nič kriva angela v kotu in prikimavata mami, da ima prav. Iz papirja si naredi kroglice ali pa si poišče fižol, če je kje v bližini košara s piščanci, v kateri je poleg čisto majhnih piščancev tudi fižol. Potem začne fižol ali kroglice metati v mali dve. Andrejki se pri tem skoraj oko izlije in zato joče in si menca okoli oči, čeprav jo je Primož zadel samo v nos.
Mami je tega dovolj.
»Kaj se to pravi!« pravi, stopi k mizi, odpre predal in vzame kuhalnico. Pa ne navadne kuhalnice – tisto, z zvezdo na koncu, privleče. Primož skoči na klop in potem se začne dirka okoli mize. Vsi trije dirkajo: Primož, kuhalnica in mama. Primož se ves čas smeji. – »Le počakaj, te bom že dobila!« pravi mama in vsa zasopla spravi kuhalnico nazaj v predal. Andrejka, ki je medtem pozabila na jok, se med dirkanjem neznansko krohota, prav tako tudi Dragica. Midva s Tomažem se ne moreva vzdržati, da se ne bi zasmejala, čeprav Primož ni najin nasprotnik. Tudi mama se smeji in obljubiti ji moramo, da se sploh nikoli več ne bomo tepli in ne prepirali.
Trkanje se ponovi.
»Naprej!« ponovim.
Vrata se odpro.
»Dober daaan,« slišimo.
»Dober dan,« odzdravimo.
»Je mamica doma?«
»V delavnici je. Andrejka, pojdi ponjo!« pravim.
Andrejka se namrdne, ugovarjati si pa ne upa.
»Izvolite sesti!«
»O, hvala.«
Zelo mi je nerodno zaradi nepomite posode.
»Veste, pri nas bolj pozno jemo, pa imamo še vse narobe.«
»O, tako?!«
Potem pride mama iz delavnice.
»O, ti si, Suzi!« pravi in ji poda roko. – »Vidite, otroci,« pri teh besedah se obrne k nam, »to je gospa Suzi iz Zagreba.«
Andrejka in Dragica ji dasta roko in povesta svoje ime, jaz se samo priklonim.
»Kje pa imaš fanta?« vpraša gospa Suzi.
»Zunaj sta,« pravi mama.
»Kakšna gospodična je že tvoja najstarejša! Veš, sem rekla, da moram enkrat priti k tebi, sem rekla. Ko me pa že tako dolgo ni bilo v Sloveniji, sem rekla, pa moram enkrat priti k tebi.«
Obrnem se k Andrejki in Dragici in jima z očmi pokažem, naj pomijeta posodo.
Dragica mi skrivaj pokaže jezik, Andrejka me pa sploh videti noče.
»Kakšno presenečenje, da si prišla!« reče mama. Vidim, da ji ni ta obisk prav nič pri srcu.
»Sem rekla, bova pa malo poklepetali,« pravi gospa Suzi in se zareži, da se ji med debelo našminkanimi ustnicami prikažejo srebrni in zlati zobje: na levi strani zlati, na desni srebrni.
»Seveda,« reče mama, misli pa: »Da bi te vrag odnesel!«
»Nazadnje sem bila v Sloveniji pred desetimi leti.« Oči gospe Suzi se povesijo in tiho reče: »Potem, ko mi je umrl mož!«
»Pa zdaj živiš z drugim, kajne?« vpraša mama. »Slišali smo tako.«
Pogledam Dragico in Andrejko in jima z očmi pokažem, naj gresta ven, če že nočeta pomiti posode.
Ker me nočeta razumeti, glasno rečem: »Andrejka, pojdita z Dragico ven in prinesita drv!« – To rečem čisto nedolžno, kot da smo se malo prej zmenile, da mi jih bosta prinesli.
»Pomiti morava,« pravi Dragica, ki raje ostane v kuhinji, kajti ve, da se začenja med gospo Suzi in mamo zelo važen pogovor, ki ga ona pri štirinajstih letih vsekakor mora slišati. »Kar ti prinesi drva,« mi pravi prijazno.
»Le počakajta!« si mislim.
Dragica stopi k štedilniku in si nanosi tople vode v pomivalno skledo. Andrejka se pripravi za brisanje. Stopi k pomivalni mizi in čaka, kdaj ji bo Dragica dala prvo pomito stvar v roke. Obe pa vlečeta na ušesa pogovor med mamo in gospo Suzi.
»Oh, bili so to težki časi!« vzdihne gospa Suzi in kima z glavo. Obenem z njo kima tudi lisica, ki jo ima okoli vratu. »Ampak zdaj nam gre pa odlično. Vidiš, sem rekla, kaj bom imela pelc mantel doma, da mi leži v omari, sem rekla. Pri nas v Zagrebu, draga moja, je pa drugače; samo na trg greš in prodaš, kar imaš preveč. Tam te nihče ne pozna. Tu pri vas na vasi je drugače. Ampak pri nas v Zagrebu...«
Primož in Tomaž sta prekinila plaz njenih besed.
»Pojdi se solit!« je med vrati rekel Tomaž.
Primož je hotel nekaj ugovarjati, a je utihnil, ko je zagledal gospo Suzi.
»Moj bog, to sta velika!« je vzkliknila gospa Suzi, ko sta ji podala roke. »Posebno ta,« je rekla in pokazala na Primoža.
»Saj zato ga pa tudi vedno sprašujemo, kakšno bo kaj vreme,« se Andrejka ne more vzdržati, da ne bi nekaj pripomnila. Primož jo srdito pogleda.
»Ja, sem rekla, kdo bi si mislil! Tako so že veliki!« se gospa Suzi ne more načuditi. »Dajte, postavite se v vrsto, da vas vidim,« pravi.
Primož in Tomaž se grdo namrdneta. Dragica je takoj pripravljena, da pokaže svojo velikost, in tudi Andrejka soglaša.
»No pa se postavite,« nam reče mama. »Da bo gospa videla.«
»Po velikosti se postavite!« pravi gospa Suzi in uživa, ko gleda našo vrsto.
»Tudi moja Besi je velika,« reče potem, ko se vrsta razkropi.
»Kakšen poklic pa ima? – Ali hodi v šolo?« vpraša mama.
»Študira. Oh, ona pa študira!« pravi s ponosnim glasom.
»Kaj pa študira?« vprašam.
»Inženir je,« pravi gospa Suzi.
»To še ni, če študira. Ko bo končala, bo inženirka,« se ne more vzdržati Tomaž.
Gospa Suzi presliši te besede in nadaljuje: »Moja Besi samo študira. Sem rekla, ne se toliko učiti, ona pa: Mamica, jaz se tako rada učim! – Pa se úči, sem rekla. – Oh, ti otroci, kakšne skrbi so z njimi!«
O tem ima pa tudi naša mama dovolj gradiva in kakšne pol ure govorita samo o otrocih.
»Pa mislite, da me kaj uboga?!« pravi gospa Suzi. – »Nič, čisto nič. Pa tako se mučim zanjo; vse bi dala, samo, da doštudira. – Ona pa: plesi, lepe obleke in fantje. Sem rekla: Punca, bodi pametna! Ona pa samo po hausbalih; oh, saj pravim, skrbi so, skrbi!«
Naša mama ji prikimava in potem pravi: »Oh, Suzi, kje so tisti časi, ko sva bili mladi! – Čisto vidim te, kako se pelješ v avtomobilu, mlada, vesela...«
»Oh, da!« vzdihne gospa Suzi. »Takrat je bilo lepo. – Zdaj pa! Saj ne morem govoriti. Ves teden se mučim, da bi kaj zaslužila. Lahko si misliš, šivati sem začela. – In da ti vidiš, kakšni gospodi šivam! In kakšne obleke! Vse iz brokata, take večerne, sem rekla. O, nismo kar tako mi v Zagrebu. Tu pri vas na vasi nič ne pridete v stik s svetom, ampak mi v Zagrebu...«
Potem jo je mama peljala v delavnico.
»Boš videla, kako sem mojega zredila,« še pravi mama, kot da bi govorila o prašiču ali o kurah. »Včasih je bil tako suh, zdaj pa se je zredil. – No, saj boš videla!« In sta odšli k očetu. Gospa Suzi se je še prej skrbno pogledala v ogledalo, ki ga je potegnila iz torbice.
»Še stara bi rada ugajala,« je rekel potem Tomaž in se zasmejal.
»Kakšne oči ima,« pravi Andrejka, odloži krpo, s katero je brisala posodo in pokaže z rokami, kakšne so oči gospe Suzi. »Kot dve bunki s strešicama,« pravi.
»Pa lisico je imela, kot da bi bila zima,« pravi Dragica. »Gotovo je v Zagrebu moderno spomladi nositi lisico.«
»O-o-o-o!« pravi Andrejka in steče iz kuhinje.
Čez dve minuti je nazaj.
»Dragica, pojdi z mano, ti bom nekaj povedala,« reče s skrivnostnim glasom.
In obe odideta.
»Napisal bom humoresko!« pravi Primož, sede k mizi in privleče iz aktovke papir in nalivnik. »Ta baba je od vraga.«
»Revica je,« pravim.
»Revica, seveda revica!« me oponaša Tomaž. »Kar naj si nariše tepca, ki se ji bo postavljal v vrsto po velikosti. Jaz že ne bom tisti tepec! Postavljati se v vrsto kot petletni smrkavčki, bedasto!« ponavlja Tomaž, ki nikakor ne more odpustiti gospe Suzi tistega postavljanja po velikosti.
»Napisal bom humoresko!« ponovi Primož. »Naslov bo: Prišla je. Ne, ni dobro! Bolje bo: Obisk gospe iz Zagreba. – Da, tako!« pravi in napiše naslov. Potem se mu zatakne in ne more začeti.
Dragica vstopi in se reži. Pripogiba se skoraj do tal in se tolče po trebuhu.
»Kaj pa ti je?« vpraša Tomaž.
Dragica se še kar naprej smeji.
»Sram te bodi,« pravim. »Prej, ko še ni bilo gospe Suzi, nista hoteli pomivati, potem sta pa ves čas tako ropotali, da bi še gluhcu ušesa počila. Samo, da sta lahko prisluškovali pogovoru.«
Tedaj nekdo potrka. Dragica se še vedno smeji.
»Naprej,« pravi Primož.
In vstopi... Andrejka. Toda kakšna!
Skoraj do peta ji sega mamin poročni plašč, ki je bil nekoč bel, zdaj pa je umazano rumen od starosti, z visoko podloženimi rameni in z enim gumbom na pasu, kakor je bilo pred enaindvajsetimi leti v modi. Za dve številki preveliki čevlji, prav tako mamini poročni, so poleg lisice, ki jo ima okoli vratu, zelo lep okras.
»Jaz sem pa iz Zagreba, sem rekla,« pravi Andrejka. »Gospa Suzi sem, sem rekla.« – In mežika in se smeji.
Potem pravi Primož:
»Daj meni lisico, bom jaz gospa Suzi.«
In potem ga oblečemo v mamin poročni plašč in mu damo lisico okrog vratu. Čevlji so mu seveda premajhni.
»Jaz sem gospa Suzi,« pravi Primož v vsej svoji elegantnosti.
»Daj, reci: postavite se v vrsto!« ga pouči Andrejka.
»Postavite se v vrsto! Po velikosti!« pravi ’gospa Suzi’.
Vsi se postavimo v vrsto in se krohotamo.
Potem se v veži zaslišijo koraki. Primož hitro skoči v shrambo, mi pa se naredimo, kot da bi nam na kraj pameti ne prišlo kaj takega, kar zdaj čepi v shrambi.
Gospa Suzi vstopi skupaj z mamo.
»Pa se je res spremenil!« pravi in misli s tem našega očeta.
In potem se poslovimo.
»Kje pa je še eden?« vpraša gospa Suzi, ki se ji zdi, da največjega ni.
»Ven je šel,« pravim, pa me Dragica prehiti.
»V shrambi je, v shrambi!« reče in se muza.
»Primož, pridi!« ga pokliče mama.
»Že grem!« pravi Primož in potem nekaj zaropota (verjetno je kaj prekucnil, pomislim) in Primož vstopi. Lisico in plašč je pustil v shrambi.
Poslovili smo se in mama je pospremila gospo Suzi na postajo.
»Sram te bodi,« pravi Primož Dragici, ki se smeji, da kar ne more nehati. »Ni dosti manjkalo, pa bi me ta baba dobila oblečenega v tiste cunje.«
In jo za šalo malo brcne. Dragica pa, pretepač, kakršna je, Primoža udari nazaj – in kmalu se vsi tepemo.
Andrejka vrešči in cvili, Tomaž govori: »V vrsto, po velikosti!« Jaz se smejim, Dragica in Primož pa se molče boksata.
Ko se je mama vrnila, smo bili v najhujšem ognju.
In spet so Primož, kuhalnica in mama tekali okoli mize in spet sta morali mama in kuhalnica odnehati.
»Le počakaj, te bom že dobila!« je rekla mama.
Primož je rekel potem, ko smo se pogovarjali že v miru: »Napisal bom humoresko o gospe Suzi!«
Ko sem zvečer odgrnila posteljo, sem zacvilila. Andrejka in Dragica pa sta v postelji poleg moje umirali od smeha, se valjali po postelji in tudi meni ni preostalo drugega kot smeh. Pod blazino sta mi nastavili mamino lisico.
»Le čakajta!« sem jima požugala in potem še dolgo nismo zaspale.