Stritarjeve izbrane pesmi / Stritar, Josip - prva izdaja 1949 *

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA)
PLAČILO NA TRR.OZIROMA PO DOGOVORU.

LEPO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE
PRVA SLOVENSKA IZDAJA,
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - D4 / ANTIKVARNE KNJIGE, REDKE KNJIGE, NOSTALGIJA
NAJBOLJ BRANE KNJIGE, POCENI KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

Podrobni podatki
Avtor – oseba Stritar, Josip
Naslov Stritarjeve izbrane pesmi / priredil in pojasnil France Koblar
Vrsta gradiva poezija
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1949
Založništvo in izdelava V Celju : Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 1949 (v Celju : Tiskarna Družbe sv. Mohorja)
Fizični opis 251 str. ; 20 cm
Drugi avtorji – oseba Koblar, France, 1889-1975
Zbirka Zadružna knjižna izdaja. Leposlovna knjižnica ; 15
Opombe 3.000 izv.
Uvod: str. 5-44
Opombe: str. 197-[252]
UDK 821.163.6-1
COBISS.SI-ID 167681
Stritar Josip, pesnik, pripovednik, kritik in slovstveni preroditelj, r. 6. marca 1836 v Podsmreki pri Vel. Laščah, kmetu Andreju in Uršuli r. Jakič (rod B 4), u. 25. nov. 1923 v Rogaški Slatini, pok. v Lj. (Navje).

Življenje. Doživetja v otroških letih je S. popisal v Zorinu (V. in VI. pogl.), iz tega časa je tudi prvi spomin na Fr. Levstika (ZbD IV, 394). Jeseni 1846 je prišel v Lj. (3. razr. norm.), kjer mu je bil učitelj strogi šolnik M. Ivanetič (SBL I, 366; ZbD IX, 157–63); 1847 je stopil v gimn. (sošolci so bili znameniti »vajevci«), učitelji pa zlasti F. Metelko (SBL II, 106–9), K. Melzer (ib., 91–2), P. Petruzzi, (ib., 327–9); vedno prvi ali drugi nagrajenec, je bil od 2.–7. razr. gojenec Alojzijevišča. Za prva š. l. so dragocen vir pisma bratu Andreju (DS 1936, 291–308; ZbD IX), v njih spoznavamo dom. družin. in gospodar. razmere, predvsem pa dojemljivi značaj mladega S-ja. Ko se je odločil, da ne bo duhovnik, ga je hotel škof A. A. Wolf poslati na dunaj. orient. akad., sam se je odločil za študij klas. jezikov. Prva leta v Lj. in na Dunaju sta ga podpirala stric Janez (gl. čl.) in brat Andrej, na univ. je užival Knafljevo ustanovo, pozneje si je opomogel kot dom. učitelj v premožnih družinah (sam omenja tovarnarja G. Siegla in bankirja grofa Kanitza); čeprav študija ni zanemarjal in je užival priznanje prof. Herm. Bonitza (ta mu je pripomogel do drž. štipendije), je S-ja vse bolj mikalo v svet. slovstvo in vznemirjala splošna kult. vprašanja. Po absolutoriju se ni priglasil k izpitom, se oprl na svoje vzgojiteljstvo in imel namen, da osnuje samostojen vzgojni zavod. Ok. 1868 ga je preganjala tudi misel, da bi odšel v Ameriko. Najbrž po Cigaletovem (SBL I, 78–9) posredovanju je nato zaprosil za mesto prevajalca in kontrol. urednika pri drž. zakoniku, službo nastopil 25. maja 1870, konec jun. 1871 jo prepustil Levstiku, po njegovem odhodu v Lj. pa jo od 1. okt. 1872 opravljal do 1890.

Ko se je po ljubezenskih razočaranjih 15. sept. 1873 oženil s Terezijo Hochreiter (1849–927) iz kmečke družine v Aspangu blizu Dunaj. Novega mesta, se je ponovno vpisal na univ. ter priglasil za prof. izpite, jih 3. jul. 1874 opravil ter jeseni i. 1. nastopil suplenturo na gimn. v XVIII. dunaj. okraju (Hernals), 1875 postal pravi učitelj, 1878 prof.; 1879 je bil premeščen na gimn. v VIII. okraj (Josefstadt) in tu je ostal do upok. 1901. Poleg klas. jezikov je poučeval nem., franc. in lepopisje; v š. l. 1884 je bil dalj časa na bolezen. dopustu, prav tako vse š. l. 1898–9 in 1900–1.

L. 1874 se mu je rodila hči Kamila, pa čez nekaj mesecev u., 1875 sin Milan Jožef, poznejši prof. za kemijo na dunaj. poljedel. visoki šoli; 1886–7 si je po načrtih Fr. Poznika (SBL II, 469) sezidal v Gersthofu (Dunaj XVIII, Herbeckstr. 84) družin. hišo z vrtom in majhnim vinogradom, bival po upok. večinoma v Aspangu, po sinovi poroki 1913 pa se za stalno preselil tja in v naravi iskal miru. Med 1. svet. vojno in neposredno po njej je zaradi splošnega pomanjkanja močno opešal, odpovedal mu je vid in nazadnje je skoraj popolnoma oglušel. Nar. vlada Sje in razne organizacije v domovini so mu skušale življenje olajšati, končno se je po prizadevanju Fr. Štera (gl. čl.) v jan. 1923 preselil v Rog. Slatino in stanoval v vili Jakomir (danes Stritarjev dom), prejemal nar. pokojnino in bil odlikovan z redom sv. Save III. stopnje; 1919 ga je JAZU izvolila za častn. člana. Po njegovi smrti se je žena vrnila v Aspang. Vnuka Friedrich Otto (r. 1915, jurist in učitelj verouka na protest. šoli) in Wilhelm Paul (r. 1917, pastor) živita v Weidlingu blizu Dunaja; tako je družina prešla popolnoma na tuje.

Značaj. Kakor pričajo pisma bratu Andreju, je S. preživel mladost v majhnih, vendar ugodnih razmerah; že zgodaj je kazal čut za gospodarnost in osebni ugled. O njegovi nadarjenosti, prizadevnosti pa tudi samostojnosti ne govore le šol. uspehi in posebne odlike, ki jih je bil deležen, temveč je veljal o vsem tem splošen glas. Kot gojenec Alojzijevišča je užival posebno naklonjenost ravnatelja Jan. Zl. Pogačarja (SBL II 404–7). Že v gimn. se je učil modernih jezikov, zlasti franc. in ital., tudi angl., kazal pa tudi glasb. nadarjenost. Andr. Zamejec piše 3. jun. 1853 Mat. Hladniku (ib. I, 324), da je to »mladenič, ki ga je Bog s posebnimi dušnimi lastnostmi oblagodaril« (Č 1914, 132). V alojzijeviških letih so se v njem močno prepletali verski in nar. vzgibi: pripomba v gimn. katalogu za IV. razr. 1850–1 ga označuje za »Ultraslowene«, toda v pismu bratu Andreju 27. jun. 1851 sam pravi, da se je z njim zgodila velika sprememba »sim tudi izgubil tisto prenapeto domoljubje, koje ni ravno hvaliti« (ZbD IX, 221). Zgodaj je na S-ja vplival Levstik s svojo svobodnejšo naravo; ob dogodkih okoli Poezij 1854 je bil osmošolec S. med lj. dijaki Levstikov glasník, kar bi ga bilo skoraj veljalo izključitev iz šole (ib., IV, 400). Počitnice po mat. 1855 je preživel doma z Levstikom, ki se je bil vrnil iz olomuškega semenišča, sodeloval tudi pri znameniti uprizoritvi Junteza. Ker se je rad nagibal h gospodi, ga je Levstik privajal k dom. življenju ter mu z očitnim namenom kazal ljud. posebneže (ib., 400–8), obenem mu odkrival lepoto slov. in srb. nar. pesmi. O njegovem samosvojem značaju govori tudi Jenkov epigram »Stritar«: Da ni od naše baže / beseda vsaka kaže: / kar bo za tebe belo, / se črno mu bo zdelo« / (Bernik, Jenkovo ZbD I, 181).

Na Dunaju so S-ja osvojile liberalne ideje, posebno takrat moderni Schopenhauerjev pesimizem, pridobil si je tudi uglajeno družabno vedenje velikega mesta. V njem sta se trli razumska in čustvena narava, domačnost in tuji vplivi; bil je dejaven človek in uživajoč estet, razmišljujoč samotar in duhovit družabnik. Skoraj poldrugi mesec dolgo popotovanje od konca jul. do začetka sept. 1861 (čez Belgijo in Francosko, v Pariz, do Boulogne, po Renu navzgor na Bavarsko in čez Dresden na Dunaj) in manjša počitn. potovanja kažejo njegove svetovljanske poteze: l. 1871 je bil v Švici, 1872 in 1873 ponovno v Dresdenu. Čeprav se je rad družil z dunaj. slov. visokošolci, se je še rajši omejeval na ožje krožke ter v njih obravnaval polit. in slovstv. dogodke v domovini, kar ga je postavilo na stran mladoslov. gibanja. Najtesnejša je ostala zveza z Levstikom; do konca mu je ohranil prijateljstvo, čeprav se mu je Levstik bolj in bolj odmikal in pozneje očitno nasprotoval njegovim estet. in polit. nazorom. Splošno je veljal za zelo resnobnega, v vsem urejenega človeka. Svoje poglede na življenje in moralo je označil v pismu Levstiku 1868: »Tukaj sem sploh znan za pravega Katona — nihče nima tako nabrušenega jezika kakor jaz, kadar je treba grometi zoper nečimrnost, nemoralnost in nesramnost, ki se šopiri po bukvah in po ulicah, v gledišči in družini« (ZbD IX, 269). Podobno o njem govori tudi tedanji dunaj. študent, poznejši župnik in alpinist J. Aljaž (SBL I, 8), ki je bil 1865–6 član slov. lit. društva (PV 1923, 115 in Herbarium Stritarianum 84, 86). Nekoliko drugače je sodil (pismo Kersniku 1. febr. 1885) Levec, pač pa ni dobesedno jemati epigramov, ki jih je zoper njega napravil Levstik 1882 (ZbD II, 358).

S-jeva občutljiva narava in polit. razmere na Slov., služba v glavnem mestu, kulturno okolje, zlasti pa poroka s tujko, vse to ga je priklenilo na Dunaj. Od svojih študij. let je bil samo 4-krat v domovini: jeseni 1868, ko se je v Lj. sešel z Levstikom, v sept. 1872 se komaj opazno, skoraj skrivaj udeležil odkritja spomin. plošče na Prešernovem domu v Vrbi, še prej v avg. i. l. pa A. Janežičeve (SBL I, 376–80) slavnosti v Lešah na Kor.; v zač. jun. 1894 je baje z ženo potoval skozi Bled, Lj. in Novo mesto ter ob 70-letnici 1906, ko ga je lj. obč. svet izvolil za čast. občana in so mu pripravili več drugih počastitev. R. hiše ni videl od 1859. Tesnejše pismene zveze je prvi čas imel z Levstikom, pozneje z Luizo Pesjakovo (ib. II, 316–8) in Josipom Cimpermanom (ib. I, 81–2), pa rezko pretrgal zlasti s Cimpermanom. Osebno se je poznal s Karlom Dežmanom (ib. I, 131–5) in imel svojo sodbo o njegovem odpadu, iskal je tudi znanja z grofom A. Auerspergom (Anastazijem Grünom, ib. I, 19–20). Ob razcepu slov. politike v 80-tih letih se je nasproti radikalni struji postavil na stran »elastikov« ter zagovarjal taktičnost kranj. dež. preds. Andr. Winklerja kot koristno in Slovencem potrebno. Ta nastop so mu hudo zamerili, ker so ga nasprotniki slov. prizadevanj grdo izkoristili (ZbD VII, 454–72). Glavnega zastopnika radikalne smeri Iv. Tavčarja je poslej imel za svojega največjega sovražnika (ib. X, 356). Prej se je rad pokazal v dunaj. slov. družbi, posebno ob Prešernovih besedah v »Sloveniji«, zdaj se je bolj in bolj odmikal; akad. društvi Sja na Dunaju in Triglav v Gradcu sta ga vendar prišteli med svoje častne člane. »Slovenija« je nakljub notranji razrvanosti, zaradi katere je zamudila ali zamolčala S-jevo 50-letnico, v jun. 1886 slavila 20-letnico njegovega slovstvenega dela; takrat je v pesmi Rojakom izpovedal osebno prizadetost, poudaril svojo spravljivost pa tudi svoj socialni in polit. idealizem. Poslej je ohranil še sotrudniške zveze z urednikom LZ Levcem in prijateljstvo s Fr. Šukljetom (gl. čl.). — Kot prof. je bil strog, natančen in tenkočuten vzgojitelj; učencem je znal približati pesniške lepote in opozarjal na vrednote klasič. slovstva; stanovskim tovarišem je bil duhovit in dovtipen, vendar redek družabnik. Nekoč uglajeni meščan je z leti pozabljal na svojo zunanjost, postajal odljuden in nezaupen; po odhodu v Aspang je popolnoma osamel in bil pravi čudak.

Pesnik in pisatelj. V S-ju so se zgodaj zbudili pesn. nagibi in veselje do slovstva. Prve pesmi so bile godovna voščila bratu Andreju ok. 1849–51; v njih že uporablja obliko soneta. V 4. šoli 1850–1 je sodeloval pri alojzijev. listu Daničica, obenem bil pisar pri Levstikovi Slaviji. Prvič je stopil v javnost 1853 v ZD s štirimi nabož. soneti (Luna-Danica-Zora-Mariji); 1854 je v N objavil elegični sonet Josipini Turnograjski na prerani grob. Presenetljivo je, da ga je ob Jeranovem (SBL I, 404–5) odhodu v Afriko Andr. Zamejec zaman skušal pridobiti za sourednika ZD (Č 1914, 153), prav tako ga 1854–5 ne najdemo med vajevci, čeprav je bil v 8. šoli zunaj Alojzijevišča. Za prva dunaj. leta o slovstvenem delu ni dokazov, sam govori o nekem lit. društvu ok. 1858; to je najbrž združevalo nekdanje vajevce, saj so Erjavec, Jenko, Mandelc (SBL II, 40–2) in Tušek takrat vidno nastopili v SG. Iz tega časa je zasnova Svetinove Metke ter poskus, da bi prevajal Župnika Wakefieldskega. Neposredna priča S-jevega tedanjega čustvovanja in pogleda na življenje je nem. enodejanka Student in der Hölle (1861); v nji čutimo svobodomiselnega ironika in družbenega kritika, v Popotnih in ljubezenskih pesmih iz tega časa pa se že oglaša pesimist. nastrojeni svetovljan. Šele Jurčičev prihod na Dunaj 1865 in Wagnerjeva zasnova Klasja 1866 sta ga premaknila iz slovstv. zatišja. Pri tem ni odločala samo Jurčičeva podjetnost, posredno so vplivali tudi taki dogodki, kakor je bila Svetčeva (gl. čl.) odklonitev Jenkovih Pesmi v N 1865 in nastop ZD zoper Jurčičevo Slov. vilo (ZbD VI, 426–31), v ozadju vseh priprav za Klasje pa je stal Levstik.

Tako se 1866 sklene pomembna trozveza: Levstik, Jurčič, Stritar, in traja z nekaterimi motnjami (Jurčičev odhod z Dunaja, Levstikove osebne težave) do 1872 ter postavi S-ja v ospredje slov. kult. življenja. To je čas njegovega slovstv. vzpona in pesn. bojevitosti. Za Klasje 1866 napiše znameniti esej o Prešernu, v katerem stvojstveno razloži njegovo pesem; v SG 1867–8 se s šestimi Kritičnimi pismi (Česa je posebno treba našim pesnikom) obrne zoper tedanje pesn. diletantstvo, posredno ironizira kritike njegovega Prešerna ter razbije slavo Koseskega; s pesmimi, leposlovno prozo (Svetinova Metka, odlomek Zorina) idr. spisi dá 1868 posebno odbrano vsebino in bojevit značaj Mladiki. To leto ponudi A. Janežič njemu in Jurčiču uredništvo SG, vendar list nepričakovano preneha; 1869 izda svoje Pesmi. Ves čas od 1865–9 vzgojno vpliva na slovstv. začetnike, najprej v Jurčičevem lit. društvu, potem v svojem ožjem krožku (Celestin, SBL I, 74–5; Jurčič; Levec; Ogrinec, ib. II, 221–2).

Največje S-jevo dejanje je ustanovitev Z 1870. V tem glasilu objavlja izbrano leposlovje, ki ga piše največ sam, v Literarnih pogovorih pa odpre estetsko učilnico, obenem nadaljuje kulturno in družbeno kritiko; v estetiki poudarja avtonomnost umetnosti, predvsem poezije: »Poezija nima nikakršnega namena zunaj sebe; ona je gospa, ki nikomur ne služi, niti najvišjemu gospodu ne« (ZbD VI, 144). Zaradi dogodkov ob Levstikovem Pavlihi in napadov na Z v N (Črtice o Pavliha-zvonovcih) se zagrenjen umakne, 1872 in 1873 pa s Prešernovimi pismi iz Elizije in Dunajskimi soneti obračuna s staro slov. kulturo. in politiko, zlasti s prvaki J. Bleiweisom, E. H. Costo (SBL I, 85–6) in J. Marnom; (ib. II, 56–61). Na Levstikovo pobudo je bil 1868 sprejel zunanje odborništvo Dram. društva, vneto sodeloval pri presoji iger in v Z 1870 obširno razpravljal o slov. gledališču, zlasti ob razpisu nagrad za izvirne igre; dal je smer dom. socialni drami, pri tem odločno odklonil tedanje plehke prevode (5. in 6. lit. pogovor). Zaradi zbadljivega pisanja N je 1874 stopil iz odbora Dram. društva (ZbD VI, 482–8; IX, 272, 369; X, 57, 438).

Ko se je po nesrečah v politiki unesel slov. kulturni boj, S. obnovi 1876 Z. L. 1870 je bil svoj list napovedal z željo: sloga in mir, dasi je neprikrito nadaljeval lit. prenovo v duhu poslednjih let SG (ZbD VI, 91–4). Ta želja se mu ni uresničila; tudi drugi Z je nadaljeval s podobno mislijo, čeprav je postavil na čelo nekoliko umerjeno mladoslov. geslo: za dom, svobodo in resnico. Ta Z ni bil več bojevito glasilo, temveč se je močno približal pouku in vzgoji. S-jevo slovstvo, zlasti pripovedna proza, dobiva družin. značaj in pesem je pretežno svetovno politična: spremlja vojne dogodke na Balkanu, obsoja evrop. politiko in splošno družbeno življenje. Od Liter. pogovorov in slovstv. kritike prehaja k razpravljanju o najrazličnejših stvareh; snov postaja manj izbrana, manj zanimiva, v obliki dolgovezna. Realist. usmerjeni sodelavci začno S-ja zapuščati; 1880 mora Z ustaviti, na njegovo mesto stopi LZ.

Najznačilnejša dela »zvonove« dobe so romani: Zorin, 1870; Gospod Mirodolski, 1876; Rosana, 1877; Sodnikovi, 1878; pesniški cikli: V solzni dolini, 1870; Raja, Slovo (sonetni venec), Dunajske elegije, 1876; Samotar, 1877; vrsta dram. prizorov: Medeja, Regulovo slovo, 1870; podobe iz kmečkega in mest. življenja: Oderuh, Zapravljivec, Najemnina, Rejenka, 1876; Zorko, 1877; Klara, 1880; v prvi dobi goji kult. in družb. satiro: Klasične podobe, Triglavan s Posavja, Pasji pogovori, 1870; satiro in polemiko pozneje še nadaljuje, toda mnogo skromneje: Zona, Apostrof, Ljubezen (1876), na mesto satire stopi vzgojna utopija Deveta dežela, 1877.