** Nobelovci - Izbrano delo / Saint-John Perse

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA) PLAČILO NA TRR, OZIROMA PO DOGOVORU. 041 625 178

Podrobni podatki
Avtor – oseba Saint-John Perse, 1887-1975
Naslov Izbrano delo / Saint-John Perse ; [prevedli Slavko Kumer, Janko Moder in Jože Udovič ; izbral in spremno besedo napisal Janko Moder]
Vrsta gradiva poezija ; leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1984
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1984 (v Ljubljani : Delo)
Fizični opis 271 str., [1] f. pril. z avtorj. sl. ; 22 cm
BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA) PLAČILO NA TRR, OZIROMA PO DOGOVORU. 041 625 178

Drugi avtorji – oseba Moder, Janko
Kumer, Slavko, 1919-
Udovič, Jože, 1912-1986
Munda, Jože
Zbirka Nobelovci ; 84
Vsebuje tudi Vetrovi = Vents; Morska znamenja = Amers; Ptiči = Oiseaux
Opombe Pravo avtorj. ime je Marie-Réné Alexis Saint-Léger
Spremna beseda o avtorju / Janko Moder: str. 243-266
Saint-John Perse pri nas / Jože Munda: str. 267-268
Predmetne oznake Saint-John Perse, 1887-1975 – Literarne študije
Nekontrolirane predmetne oznake francoska poezija
UDK 821.133.1-1
821.133.1.09Saint-John Perse
COBISS.SI-ID 7899137

LEPO OHRANJENA KNJIGA, ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

LOK - K ZG / ZBIRKA NOBELOVCI,USPEŠNICE,KLASIKI

Alexis Leger (31. maj 1887 – 20. september 1975), bolj znan pod psevdonimom Saint-John Perse ([sɛ̃ d͜ʒɔn pɛʁs]; tudi Saint-Leger Leger),[1] je bil francoski pesnik, pisatelj in diplomat, ki je leta 1960 prejel Nobelovo nagrado za književnost »za leteči let in evokativne podobe njegove poezije, ki na vizionarski način odražajo razmere našega časa«[2]

Alexis Leger se je rodil v Pointe-à-Pitre, Guadeloupe. Njegov pradedek, Prosper Louis Léger, odvetnik, se je leta 1815 naselil na Guadeloupu. [3] Njegov dedek in oče sta bila tudi odvetnika; Njegov oče je bil tudi član mestnega sveta. [3] Družina Leger je imela v lasti dva nasada, enega kave (La Joséphine) in drugega sladkorja (Bois-Debout). St. Léger je svoje otroštvo na Guadeloupeju opisal kot "sina družinske francoske družine, saj so samo kolonialci Francozi [4] Kasneje je Léger močno polepšal svoj družinski izvor s spremembo priimka v bolj aristokratsko zveneč St Léger-Léger in s trditvijo, da so bili njegovi predniki starodavna plemska družina, ki se je naselila na Guadeloupu v 17. stoletju. [5] Družina Léger je bila premožna in Léger je imel srečno otroštvo. [3] Léger je bil bližje svoji topli in ljubeči materi kot hladnemu in oddaljenemu očetu. [6] Francoska učenjakinja Marie-Noëlle Little je zapisala: »Alexis, ki je odraščal obkrožen z razkošno favno in floro Zahodne Indije, se morda ni mogel zanimati za naravo ...«. [6]

Po špansko-ameriški vojni, v kateri so ZDA priključile Portoriko in zasedle Kubo, so se v francoski Zahodni Indiji širile govorice, da bodo ZDA zasegle francoske kolonije na Karibih. [5] Leto 1899, znano kot "leto vseh nevarnosti", je bilo obdobje rasnih napetosti na Guadeloupu, ko so črnci in belci zagrešili požig v prepričanju, da se bo francoska vladavina kmalu končala. [5] Družina Leger se je leta 1899 vrnila v metropolitansko Francijo in se naselila v Pauu. [5] Mladi Alexis se je počutil kot izseljenec in veliko časa je preživel na pohodništvu, sabljanju, jahanju konj in jadranju po Atlantiku. Njegovi najboljši predmeti kot študent so bile naravoslovje. [6] St Léger se je vedno počutil zelo blizu naravi na splošno in posebej ga je zanimala ornitologija, saj so ga ptice očarale. [6]

St. Léger je imel močan občutek, da je tujec v Franciji in se je imenoval "človek Atlantika", ki je bil enako doma na obeh straneh Atlantika. [6] Ves čas svojega življenja je imel St Léger raje otoke in polotoke pred celino, kar je odražalo njegov občutek, da je tujec; zaradi njegovega občutka za identiteto Guadeloupe je čutil, da je zelo drugačen od drugih Francozov. [6] Vpisal se je na Lycée Louis-Barthou, z odliko opravil baccalauréat in začel študirati pravo na Univerzi v Bordeauxu. Kot univerzitetni študent je St Léger delal kot glasbeni kritik za Pau-Gazette. [5] Ko je njegov oče umrl leta 1907, je Leger zaradi obremenitve družinskih financ začasno prekinil študij, vendar je leta 1910 diplomiral.


Alexis Léger kot otrok na Guadeloupu, 1896 z materjo in sestrami.
Leta 1904 je v Orthezu spoznal pesnika Francisa Jammesa, ki je postal njegov tesen prijatelj. Obiskoval je kulturne klube in spoznal Paula Claudela, Odilona Redona, Valeryja Larbauda in Andréja Gida. [7] Napisal je kratke pesmi, ki jih je navdihnila zgodba o Robinsonu Crusoeju (Images à Crusoe) in se lotil prevoda Pindarja. Svojo prvo pesniško knjigo Éloges je izdal leta 1910. [8] Légerjeva nostalgija po Guadeloupu. [6] Éloges se nanašajo na pripovedovalčevo iskanje »drugih obal«, in sicer outre-mer (kraj onkraj morja) in outre-songe (kraj onkraj sanj). [9] Velik del Éloges se ukvarja z lieux de mémoire (»mesti spomina«), ki zajemajo spomine na pretekli svet, ki ne obstaja več. [10] V nekem trenutku sveti Léger v Éloges vpraša: »Kaj je bilo v tistih dneh razen otroštva, česar ni več tukaj?« [10] Ton v Éloges je zasanjan in melanholičen, ko pripovedovalec razmišlja o svojem hrepenenju po plantaži svojega otroštva, ki je upodobljena kot izgubljeni raj. [11] Léger, v kateri je odraščal St. Léger, je v Élogesu upodobljena kot razpadajoča ruševina, medtem ko je džungla ponovno zasedla plantažo njegove družine, medtem ko so vse knjige v družinski knjižnici zgnile. [12] Avtobiografsko naravo Éloges poudarja glavni lik v pesmih, avtoritarni oče, ki je bil lastnik plantaže, upodobljen kot vsevedna moč nad svojo družino in plantažo. [13]

Légerja traja samo poezija, ki mu je omogočila, da ponovno zajame spomine na izgubljeni svet. [12] Na prvi strani Éloges je besedna zveza z velikimi črkami »ÉCRIT SUR LA PORTE« (»Napisano na vratih«), prva pesem pa se začne z opisom vrat v plantažno hišo, pod katero je napisana ista fraza. [12] Vrata služijo dobesedno kot vhod v hišo in metaforično kot vhod v izgubljeni svet otroštva svetega Légerja. [12] Krontopa Éloges je tisti, kjer plantaža njegove družine obstaja v idealiziranem svetu, ločenem od kakršnega koli občutka za zgodovino, kar je odražalo nelagodje svetega Légerja zaradi dejstva, da je njegova družina v preteklosti imela sužnje (suženjstvo je bilo v Franciji odpravljeno leta 1848). [14] Več odlomkov v Éloges nakazuje incestuozen odnos med očetom in sestro pripovedovalca, kot je vrstica »človek je trd, njegova hči nežna«; način, kako sestra izpodriva svojo mater kot glavno gospo gospodinjstva; in sklicevanja na globoko sramotno družinsko skrivnost, ki je pripovedovalec ne more poimenovati. [15]

Éloges je bil takrat skoraj popolnoma prezrt; eden redkih pisateljev, ki mu je posvečal pozornost, je bil Marcel Proust, ki je hvalil St. Légerja kot ustvarjalnega mladega pesnika. [8] Zgodnji uspeh St Légerja se je zgodil leta 1912, ko so bili on, Larbaud in Gide izvoljeni v londonski klub John Donne, ki je poskušal spodbuditi inovacije v poeziji. [16] Med obiskom Londona, da bi proslavil svojo izvolitev v klub John Donne, je St. Léger spoznal anglo-poljskega pisatelja Josepha Conrada, kar ga je močno spodbudilo, da nadaljuje kariero v poeziji. [16] Little je o svojem slogu napisal: »Pesnikova naloga, je mislil, da je, tako kot znanstvenikova, ujeti vesolje in človeško zavest, hkrati pa ostati zunaj tokov pismenosti tistega časa.« [17]

Leta 1914 se je pridružil francoski diplomatski službi in nekaj prvih let preživel v Španiji, Nemčiji in Združenem kraljestvu. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je bil tiskovni ataše vlade.

Od leta 1916 do 1921 je bil sekretar francoskega veleposlaništva v Pekingu. Imel je skrivno razmerje z Madame Dan Pao Tchao (rojeno Nellie Yu Roung Ling), čeprav jo je po njenem mnenju uporabljal samo za pridobivanje informacij iz pekinške visoke družbe. [18]

V času svojega bivanja v Pekingu je živel v nekdanjem taoističnem templju in »sedel s filozofi in modreci«, kot je to izrazil. [4] Kot svojo bazo je uporabil Peking in se odpravil na potovanja čez puščavo Gobi in v francoske pacifiške otoške kolonije. [4] St. Léger je bil navdušen nad puščavo Gobi in je prijatelju v Franciji pisal, da so ta »puščavska prostranstva vplivala na moje misli, fascinacija, ki se približuje halucinaciji«. [19] Ameriški pesnik Archibald MacLeish je zapisal, da se je na Kitajskem St. Léger »naučil umetnosti, s katero človek brani svoje življenje pred drugimi in celo pred samim seboj«. [4] Med svojim časom na Kitajskem je St. Léger napisal svojo epsko pesem Anabase. [20] Anabase domnevno govori o ekspediciji iz Pekinga skozi puščavo Gobi, da bi dosegli morje, kar služi kot metafora, kot je izrazil Little, »ekspedicija onkraj človeških meja, ki simbolizira človekov pohod skozi čas, prostor in zavest«. [20] V pismu Andréju Ideu leta 1921 je Peking opisal kot »astronomsko prestolnico sveta, zunaj vesolja, zunaj časa, ki ji vlada absolutno«. [21]

Ko mu je bilo ukazano, da se vrne v Francijo, je St. Léger izbral najdaljšo in najbolj zapleteno pot, saj je v treh mesecih potoval čez Rumeno morje, Tihi ocean in Atlantski ocean v sedmih različnih ladjah. [20] Kmalu po vrnitvi v Francijo je St. Léger dobil ukaz, da odide v Washington D.C., da bi se udeležil pomorske razorožitvene konference, katere namen je bil končati pomorsko oboroževalno tekmo med ZDA, Združenim kraljestvom, Japonsko, Francijo in Italijo. [20] Konferenca je bila namenjena tudi rešitvi vprašanja Šandonga, saj so Japonci zahtevali nekdanje nemške pravice na polotoku Šandong, trditve, ki so se jim Kitajska močno upirala. Légerju so kot strokovnjaku za Kitajsko predstojniki ukazali, naj se konference udeleži kot del francoske delegacije
Zbirka Nobelovci je pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izhajala v letih od 1973 do 1985, posamezne knjige pa še do 1993. leta. Sestavlja jo izbor del Nobelovih nagrajencev za književnost.

Urednik zbirke je bil Janko Moder, ki je prispeval večino prevodov in spremnih besed o avtorjih ter izbral in prevedel vsa besedila s podelitev nagrad, objavljena na prvih straneh knjig. Pisec bibliografskega dodatka o posameznih avtorjih na Slovenskem je Jože Munda.