Šumijo gozdovi domači / Anton Ingolič - 2.izdaja *

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO, OZIROMA TISKOVINO).PLAČILO NA TRR. OZIROMA PO DOGOVORU

Šumijo gozdovi domači (1969) je roman Antona Ingoliča postavljen v huda povojna leta, ko je Jugoslavija zašla v gospodarsko krizo, v katero so jo pahnile informbirojevske države. Roman govori o svetu pohorskih gozdov in stiski njihovih prebivalcev – drvarjev in pohorskih kmetov. Obsega 165.000 besed. Založba Mladinska knjiga je za pisateljevo 70-letnico (leta 1976) izdala ponatis.

Zgodba
Po vojni prodrejo na pohorska pobočja brigade in podirajo drevje za glažute in fužine, da bi rešili finančno stanje v državi. V teh gozdovih gospodarijo Tihci, Smodeji in Lesjaki. Rok Tihec in Lenart Lesjak hodita v šolo. Rok pozimi živi pri stricu Vobovniku v Dravčah. Lesjak prvo zimo ostane doma, zato zaostane za sošolci. Stari Lesjak kupi v Dravčah žago, tam v nekaj letih postavi hišo in se tako preseli v dolino.

Izsekovanje gozdov je še hujše po drugi svetovni vojni. Rok se po vojni poroči z Brodarjevo Poldo, s katero ima kasneje hčerko Anico. Po končani gozdarski fakulteti se vrne iz Zagreba kot inženir. Lenart Lesjak se prilagodi novim razmeram in prizadevno pomaga izkoriščati lomniške gozdove, zato postane predsednik lesne zadruge. Starega Lesjaka in njegovega sina Lenarta pa podpira še cela armada tovarišev. Med njimi je na sestanku štaba gozdnih brigad prisotna tudi lepa tajnica Helena Slak. Rok opazi, da Helena nima prstana. Na plesu mu jo spelje Lesjak, Rok pa se zaplete s Tilko. Njegovo razmerje s Poldo škripa. Ker Rok nastopi proti uničevanju gozdov, izgubi službo v mestu. Odpravi se na Lomnik. Na obisk ga povabi Lenart, ki se je medtem poročil s Heleno, s katero v izobilju živita v bivši graščini. To jima omogoča Lenartovo izkoriščanje prebivalstva in ilegalno trgovanje z lesom.

Aprila se Rok dokončno preseli na Lomnik, kjer ima razmerje s Tilko. Januarja miličniki odpeljejo Lenarta, njegovega očeta in ostale aktivistične tovariše v zapor. Na sodišču jih po nekaj časa trajajočem kazenskem postopku obsodijo na ostre kazni, a po pritožbi jim le te skoraj izbrišejo. Tilki je Rok bolj oče kot ljubimec. Dekle se šola v Kromberku, od koder mu nekega dne pošlje pismo, da bo ostala na Primorskem. Po njenem odhodu Rok napiše obsežno razpravo o naših gozdovih, a je ta zavrnjena. Na koncu zgodbe Rok začne s pogozdovanjem, uredi si hišo na Smodejevem in tam prične skupno pot s Heleno, ki je že pred sojenjem zapustila Lenarta.

SOLIDNO OHRANJENO,TRDE PLATNICE Z OVITKOM
,POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA BREZPLAČNA

LOK - KV3

Podrobni podatki
Avtor – oseba Ingolič, Anton
Naslov Šumijo gozdovi domači / Anton Ingolič
Vrsta gradiva roman ; leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1976
Izdaja 2., pregledana izd.
Založništvo in izdelava [Ljubljana] : Mladinska knjiga, 1976 (Ljubljana : Delo)
Fizični opis 451 str. ; 21 cm
Zbirka ǂZbirka ǂLevstikov hram ; [71]
Opombe Izdano ob pisateljevi 70-letnici
Izšlo tudi v Svetu knjige
UDK 821.163.6-311.2
COBISS.SI-ID 6165249

Anton Ingolič se je rodil v obrtniško-kmečki družini. Bil je najstarejši otrok v družini, kjer jih je od 16 rojenih otrok le pet preživelo. Kot najstarejši naj bi prevzel družinsko obrt, vendar je bilo njegovo veselje do knjig močnejše. Prvo pesem je napisal v zadnjem razredu ljudske šole. S trinajstimi leti se je napotil v mariborsko realko. Začel je pisati in kot tretješolec ustanovil literarni list Žarki. V Parizu je preživel eno šolsko leto na pariški Sorboni in se vrnil z diplomo profesorja francoščine v inozemstvu. Že drugo visokošolsko leto v Ljubljani se je poročil z učiteljico Adelo.

Po opravljeni diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družini na Polenšak v Slovenske gorice. Štirje so se preživljali z ženino skromno plačo. Po končanem študiju ni našel zaposlitve, zato se je ukvarjal s pisateljevanjem. Prvo službo je dobil leta 1932 kot profesor slovenščine in francoščine na ptujski gimnaziji. Z družino se je preselil v Dornavo, kamor je bila premeščena žena.
Med drugo svetovno vojno je bil s sinčkom, ki je komaj shodil, hčerko šolarko in bolno ženo izgnan v Srbijo, kjer je preživel 4 leta. Novembra 1944 so se preselili v Beograd, kjer je sodeloval v slovenskih oddajah Radia Beograd in v kulturno-posvetnem društvu Slovencev France Rozman.

Po vrnitvi na Ptuj so najprej živeli v svojem skromnem stanovanju, kasneje pa so se preselili v izpraznjeno vilo bivšega nemškega veletrgovca Krakerja. Na Ptuj se ni vrnil samo svoboden, pač pa tudi z ozdravljenimi očmi, tako se je lahko z vsemi močmi lotil dela, ki ga je bilo več kot preveč. Žena se je zaradi bolezni upokojila, on se je zaposlil na gimnaziji na Ptuju, kjer ni samo poučeval, ampak je bil tudi ravnatelj. Nekaj mesecev je deloval kot varuh ptujskega in dornavskega gradu ter graščine na Turnišču, kot član mestnega narodnoosvobodilnega odbora in aktivist. Sredi decembra 1946 se je zaposlil na realni gimnaziji v Mariboru. Po letu 1955 pa se je ustalil v Ljubljani. Kot gimnazijski profesor se je upokojil leta 1965. Bil je glavni urednik revije Nova obzorja, od leta 1976 je bil dopisni član SAZU, od leta 1981 redni član.

Bil je zelo plodovit pisatelj, ukvarjal se je predvsem z romanom, povestjo, črtico in novelo. Pisal je tudi humoreske in potopise, scenarije za radio, film in televizijo. Dramatika je bila bolj na obrobju njegovega ustvarjanja. Skupaj s Prežihovim Vorancem in Miškom Kranjcem spada k smeri socialnega realizma. Vedno je iskal nove, sveže snovi, gradivo je zbiral iz življenja, ki ga je pozorno opazoval. Njegova dela so prevedena v 14 različnih jezikov: v ruščino, slovaščino, italijanščino, kitajščino idr., pogosto sta se prevajala zlasti Gimnazijka in Tajno društvo PGC.