# Izbrani spisi 1 do 10 / Ivan Pregelj (1928) - komplet 40€

KNJIGE SO IZHAJALE V LETIH 1928 - 1935
LEPO OHRANJENO,PRODAJA SE SAMO V KOMPLETU,LEPO DARILO
POŠTNINO PLAČA KUPEC
LEPO DARILO ZA ZBIRATELJE ANTIKVARNIH KNJIG,STARIN,ANTIKVITET,...


POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
LOK - K ST4

Podrobni podatki
Avtor – oseba Pregelj, Ivan, 1883-1960
Naslov Izbrani spisi / Ivan Pregelj
Vrsta gradiva izbrano delo ; leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1928
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Jugoslovanska knjigarna, 1928-1935 (v Ljubljani : Jugoslovanska tiskarna)
Fizični opis 10 zv. ; 20 cm
Vsebuje tudi Zv. 1: Štefan Golja in njegovi ; Tolminske novele [Matkova Tina ; Sin pogubljenja ; Rutharius christianus ; Glejte, človek ; Pulver und Blei ; Pustna pridiga ; Runje ; Tolminski Tit Manlij Torkvat ; Gospoda Matije zadnji gost]. - 1928. - 253 str.; Zv. 2: Bogovec Jernej ; Balade v prozi. - 1928. - 255 str.; Zv. 3: Odisej iz Komende ; Zapiski gospoda lanspreškega. - 1929. - 269 str.; Zv. 4: Zgodbe zdravnika Muznika : (I. in II. del) ; Tolminske matere sveta noč. - 1929. - 255 str.; Zv. 5: Magister Anton. - 1930. - 271 str.; Zv. 6: Idile in groteske. - 1931. - 224 str.; Zv. 7: Ženske povesti ; Od Kranja do Brezij. - 1932. - 226 str.; Zv. 8: Simon iz Praš ; Usehli vrelci. - 1933. - 218 str.; Zv. 9: Tolminci. - 1934. - 383 str.; Zv. 10: Otroci sonca. - 1935. - 335 str.
Opombe Na nasl. str. lastniški žig: Gospodarsko in izobraževalno društvo za dvorski okraj v Ljubljani; Ljudska knjižnica Ježica: MKL
Lastniški žig: "Dijaška knjižnica II. drž. moš. real. gim. v Ljubljani": MKL
UDK 821.163.6-32Pregelj I.
COBISS.SI-ID 474369

Ivan Pregelj [ívan prégəl'], slovenski pisatelj, dramatik, pesnik in kritik, * 27. oktober 1883, Most na Soči (tedaj Sv. Lucija na Soči), † 30. januar 1960, Ljubljana.

Življenjepis
Ivan Pregelj se je rodil 27. oktobra 1883 pri sv. Luciji na Tolminskem, današnjem Mostu na Soči, v obrtniški družini. Njegov oče Mohor je bil krojač. Mati mu je bila Marija (roj. Kovačič). Po smrti staršev, ko je bilo Preglju komaj osem let, je zanj in njegova dva brata skrbela stara mama Ana. Župnik Jožef Fabijan pa mu je pomagal pri študiju, bil njegov vzgojitelj in podpornik. Pregelj je obiskoval gimnazijo v Gorici, sprva študiral bogoslovje, nato pa ga opustil in odšel na Dunaj študirat germanistiko in slavistiko. Doktoriral je z disertacijo o slovenskem baročnem pridigarju Rogeriju Ljubljanskem. Kot gimnazijski profesor je služboval v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju in nazadnje v Ljubljani, kjer je umrl leta 1960.

V dvajsetih letih je Pregelj veljal za osrednjega slovenskega pripovednika po Cankarju, kasneje pa mu je kritika očitala katoliško tendenco. V svojih delih je pripovedoval tudi o socialni in nacionalni usodi v regionalnem okviru pretekle Primorske.

Literarno delo
Pregljevo delo literarni zgodovinarji uvrščajo med moderno in ekspresionizem. Od moderne je prevzel razumevanje življenja posameznika, njegovih čustev, strasti, lirično obarvanost zgradbe in sloga ter kompozicije. Njegova dela so večinoma postavljena v zgodovinski čas (reformacija, protireformacija, kmečki upori, razsvetljenstvo, barok), v čemer se kaže vpliv tradicije romantičnega realizma. Značilne so težko brzdane strasti, izjemni in čudaški ljudje, nezakonski otroci, zapeljivci ter zapeljana dekleta. V svojih zgodovinskih povestih so opazne razklanosti med duhom in telesom, telesnim in duševnim trpljenjem ter grehom in nedolžnostjo.

Eden izmed najizvirnejših delov Pregljevega literarnega dela je njegov slog, ki je včasih patetičen, svetopisemsko privzdignjen (Plebanus Joannes), slovesen, liričen in ritmiziran, kar ga približuje baroku. Pogosto so uporabljene metafore, ki izražajo nasprotje med telesnim in duhovnim.

Pregelj je deloval na vseh področjih literarnega ustvarjanja. Zapustil je tudi obsežno slovstveno kritično esejistično delo in prevode raznih del. Javnosti se je najprej predstavil s pesniško zbirko Romantika (1910), sledila je ljudska povest Mlada Breda (1913) o zlobni mačehi Katri in dobri nevesti Anici; v njej realistično prikazuje boj za grunt na Tolminskem.

S svojim slogom pisanja je zaznamoval Mohorjevo družbo. Zanje je začel pisati leta 1908 in v svojem prvem obdobju kratkih povesti, ki je trajalo do leta 1913, zanimivo ter kritično parafraziral Cankarja (Sosedje, Rejenka). Iz prvega obdobja je znana klasična večerniška povest Mlada Breda, s katero je zaključil učno dobo in vzbudil zanimanje literarne kritike. Najplodnejše obdobje objavljanja znotraj Mohorjeve družbe sledi od 1914 do 1923, konec pa zaznamujeta večernici Peter Pavel Glavar (1922) in Glorioso (1922). Preostali dve mohorjanki, Božji mejniki (1925) in Umreti nočejo (1930), pa ob verski tematiki prvič jasno izpostavita še nacionalno. Snovni, motivni in idejni dejavnik njegovih del pogosto predstavlja vera. S tem je ustrezal založbam ter časopisom, ki so katolištvo razglašale za svoj temelj (Mohorjeva družba, Dom in svet).

Najbolj je poznan po romanih Tolminci, Plebanus Joannes, Magister Anton in po noveli Matkova Tina. Napisal je tudi libreto za opero Tajda skladatelja Hugolina Sattnerja. Njegovo najobsežnejše delo je zgodovinski kolektivni roman Tlačani in je izhajalo v reviji Dom in svet, 1915–1916. Pregelj ga je pozneje izdal v knjigi z naslovom Tolminci (1927). V Tolmincih je upodobil zgodovinske dogodke iz let 1712–1713, ko so se tolminski kmetje in bajtarji uprli plemstvu ter višji duhovščini. V romanu o Štefanu Golji, uporniku proti cerkvenemu nasilju, nato pa v renesančnem romanu Plebanus Joannes je Pregelj premaknil težišče iz zgodovinsko dokaj realnega prikaza življenja v simbolično prikazovanje družbene, duhovne in telesne stiske tolminskih ljudi. V novelah mu je uspelo zajeti tolminsko življenje (npr. Matkova Tina, Runje), odlikuje pa jih barvito opisovanje pokrajine in izvirno prikazovanje tolminskih duhovnikov.

Pregelj je poučeval v mnogih predelih Slovenije in tako pridobil snovi za nove povesti. V luči svojega idealističnega svetovnega nazora je zasnoval idilično družinsko povest Otroci sonca (1919), ki se godi nekje med Škofjo Loko, Idrijo in Tolminom; v glavnem pripoveduje o dveh sestrah, Heleni in Slavici, in o njunih ljubeznih. Zanimive gorenjske osebnosti so mu dale snov za nekaj povesti: o zapletenem življenju ljudskega prosvetitelja, poznejšega lansperškega gospoda, pripoveduje Odisej iz Komende (1922, poznejši naslov Peter Pavel Glavar (1929); o protestantskem duhovniku Jerneju Knaflju govori roman Bogovec Jernej (1923); pesnika Simona Jenka opisuje Šmonca (1924, poznejši naslov Simon iz Praš); epizode iz življenja M. Valjavca predstavi Pregelj v idili Na vakance (1927). V številnih drugih povestih in romanih je Pregelj obravnaval narodnostna, verska in svetovnonazorska vprašanja, ki jih je vseskozi reševal s katoliškega stališča. Svoje delovanje je zaključil z zgodovinsko novelo Thabiti Kumi (1933), ki je epilog k Plebanusu Joannesu.

Za revijo Mentor je Pregelj pisal knjižne ocene (od 1916 naprej), predstavljal zanimivosti iz nemškega slovstva ter prevajal nemške klasike poezije. Razlagal je obširne literarne novosti in pisal literarne študije (o Cankarju, itd). Razlagal je slovensko moderno (Župančiča, Golarja) in napisal brošuro o Vodniku.

Psevdonimi, ki jih je uporabljal Ivan Pregelj: Cirilov, Lukian, Ivan Ivanov, Ivan Mohorov (Ivo Mohorov, Iv. Mohorov, I. Mohorov, J. Mohorov), Peter Petrič, I. Selan, J. Stjepanič, Ivan Zoran (Ivo Zoran), I. P.