Když Bůh se směje - Jack London / češko

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG.(ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA)
PLAČILO NA TRR. OZIROMA PO DOGOVORU.

Autor: Jack London
Originální název: When God Laughs and Other Stories

Jos. R. Vilímek
180 strani

KNJIGA JE V ČEŠKEM JEZIKU
,SLABŠE OHRANJENA KNJIGA, KOMPLETNA,LISTI ODSTOPAJO
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA
B R E Z P L A Č N A

LOK -P5

Carquinez se je končno sprostil. Ukradel se je na ropotajoča okna, pogledal navzgor na streho s tramovi in ​​za trenutek prisluhnil divjemu bučenju jugovzhodnika, ko je bungalov ujel v svoje tuleče čeljusti. Potem je držal svoj kozarec med njim in ognjem in se od veselja smejal skozi zlato vino.

»Lepo je,« je rekel. »Sladko sladek je. To je žensko vino in narejeno je bilo za pitje svetnic v sivih oblačilih.«

»Gojimo ga na lastnih toplih hribih,« sem rekel z odpustljivim kalifornijskim ponosom. »Včeraj si jezdil skozi trto, iz katere je bila narejena.«

Vredno je bilo prepričati Carquineza, da se je sprostil. Prav tako ni bil nikoli zares, dokler ni začutil blage toplote petja vinske trte v njegovi krvi. Bil je umetnik, res je, vedno umetnik; toda nekako, trezen, je visok ton in zvok izginil iz njegovih miselnih procesov in bil je nagnjen k temu, da je bil tako smrtonosno dolgočasen kot britanska nedelja – ne dolgočasen, kot so dolgočasni drugi moški, ampak dolgočasen, če ga merimo z živahno postavo, ki jo je imel Monte. Carquinez je bil, ko je bil res sam.

Iz vsega tega se ne sme sklepati, da je bil Carquinez, ki je moj dragi prijatelj in najdražji tovariš, sot. Daleč od tega. Redko se je motil. Kot sem rekel, je bil umetnik. Vedel je, kdaj ima dovolj, in dovolj je bilo pri njem ravnovesje - ravnovesje, ki je tvoje in moje, ko sva trezna.

Njegova modra in instinktivna zmernost je dišala po Grčiji. Vendar je bil daleč od Grka. »Sem Aztek, jaz sem Inka, jaz sem Španec,« sem ga slišal reči. In v resnici je bil videti tako, kot mešanica čudnih in starodavnih ras, kar zaradi njegove temne kože ter asimetrije in primitivnosti njegovih potez. Njegove oči pod masivno obokanimi obrvmi so bile široko razmaknjene in črne s črnino, ki je barbarska, medtem ko je pred njimi nenehno padal velik črn kos las, skozi katerega je zrl kot prevarantski satir iz goščave. Pod suknjičem iz žameta je vedno nosil mehko flanelasto srajco, njegova kravata pa je bila rdeča. Slednji je predstavljal rdečo zastavo (nekoč je živel pri pariških socialistih) in je simboliziral kri in bratstvo ljudi. Prav tako ni bilo znano, da bi na glavi nosil kaj drugega kot sombrero z usnjenim pasom. Govorilo se je celo, da se je rodil s tem kosom pokrivala. In po mojih izkušnjah je bilo videti, da ta mehiški sombrero kliče taksi na Piccadillyju ali v gneči v gneči za New York Elevated, ni nič drugega kot čisto veselje.

Kot sem rekel, je Carquineza pohitrilo vino - "kot je glina postala pohitrena, ko je Bog vanjo vdihnil dih življenja," je to rekel. Priznam, da je bil bogokletno intimen z Bogom; in dodati moram, da v njem ni bilo bogokletstva. Ves čas je bil pošten in, ker je bil sestavljen iz paradoksov, so ga tisti, ki ga niso poznali, močno napačno razumeli. Včasih je bil lahko elementarno surov kot vreščeč divjak; včasih pa občutljivo kot služkinja, subtilno kot Španka. In – no, ali ni bil Aztek? Inka? Španec?

In zdaj moram prositi za odpuščanje za prostor, ki sem mu ga dal. (Je moj prijatelj in ljubim ga.) Hiša se je tresla do nevihte, ko se je približal ognju in se mu smejal skozi vino. Pogledal me je in po dodanem sijaju njegovih oči ter po njegovi budnosti sem vedel, da je končno postavljen v svojem pravem ključu.

»In torej misliš, da si zmagal proti bogovom?« je vprašal.

»Zakaj za bogove?«

»Čigava volja razen njihove je nasitila človeka?« je zavpil.

»In od kod meni volja, da ubežim sitosti?« sem zmagoslavno vprašala....