# Rože in trnje / Janez Trdina - prva izdaja 1955, lepo darilo !

Teme
Slovenska književnost | Etnologija | Slovenija | Kratke zgodbe | Etnologija | Slovenska književnost | Slovenska književnost | ljudska kultura

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA)
PLAČILO NA TRR.OZIROMA PO DOGOVORU. 041 625 178 PRIMERNO ZA DARILO !!!
LAHKO PO POŠTI ALI PREKO BREZ SKRBI !

Podrobni podatki
Avtor – oseba Trdina, Janez
Naslov Rože in trnje / Janez Trdina ; [uredil, uvod in opombe napisal Janez Logar ; portret Janeza Trdine Ivan Vavpotič ; risbe in vinjete Vladimir Lamut]
Vrsta gradiva dokumentarna literatura
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1955
Založništvo in izdelava Novo mesto : Okrajni odbor ljudske prosvete, 1955 (v Celju : Celjska tiskarna)
Fizični opis 252 str. : ilustr. ; 21 cm
Drugi avtorji – oseba Logar, Janez, 1908-1987 (urednik) (avtor dodatnega besedila)
Vavpotič, Ivan (ilustrator)
Lamut, Vladimir, 1915-1962 (ilustrator)
Zbirka Knjižnica Janeza Trdine ; 1
Opombe Uvodno besedilo Janeza Logarja na str. 7-12
Predmetne oznake SGC Etnologija
Slovenska književnost
Slovenska književnost
Predmetne oznake Slovenska književnost -- Etnologija -- Slovenija -- Kratke zgodbe
Nekontrolirane predmetne oznake ljudska kultura
UDK 821.163.6-94-32
39:821.163.6-94-32
COBISS.SI-ID 29232129

SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST ZELO LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE
PRVA SLOVENSKA IZDAJA, PRIMERNO ZA DARILO !
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - S2D / ANTIKVARNE KNJIGE, REDKE KNJIGE, NOSTALGIJA
NAJBOLJ BRANE KNJIGE,..
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

Otrok raste, če ga nihče ne "prestopi". Čez kogar stopi noga kakega hudobnega človeka, ostane poleg narodne misli do smrti majhen, pritlikavec. Pustivši za zdaj dečke na strani, poglejmo najprej, kake so v detinstvu dolenjske deklice. Teko jim blaženi dnevi, ker jih odgaja vseobča ljubezen. Strežejo jim roditelji, sosebno zlate mamice, strežejo jim bratci in sestrice, ali tudi od družine, žlahte, sosedov in znancev se jim daje vsaka prijetnost, vsaka volja, ki je mogoča. Gorenjske resnosti tu ne iščemo! Hišniki jedo neokusen, črn kruh in včasih nimajo še takega, za hčerko se nosi rada bela štruca iz mesta in bližnje krčme. Družina mora biti zadovoljna marsikdaj z nezabeljenimi žganci, za hčerko se kuha sladki kafek, se cvro jajca, se spravlja grozdje in sadje, se kupuje kostanj in vsaka druga dobrota, ki je na prodaj. Skrb zanjo je res prevelika, za kmeta predragega, ali vse bi človek mogel prezreti in odobriti, ko Dolenjec ne bi zalival otrok tudi - z vinom. Tukajšnji pregovor pravi, da mora dolenjsko dete na pol ust sesati, na pol ust že pijančevati. Videl sem dostikrat, ko se je dojenček branil materinih prsi, da so ga tolažili z vinom. Dolenjec zaničuje vodo, če ima vino; daje ga tudi otrokom brez vode. Če se upijanijo ali če se ga navadijo in ga zahtevajo neprenehoma, ne dela mu to nič preglavice, nič straha za bodočnost, marveč se smeja in veseli. Pijanci in pijanke se odrejajo že v otročji dobi. Sivi ded, brezzoba baba se ponaša ravno tako neumno v tej reči kakor zaljubljeni starši. Nikogar ne peče vest, da se bo s pijačo dete za celo življenje spridilo. Veliko je takih, ki ostro grajajo druge, sami pa niso nič boljši. Janez Okleš ima čez 70 let in se šteje med prve modrijane prečenske županije. Pravil mi je mnogokrat, kako popačen je mladi rod, ker je prejel tako nespametno odrejo. Po trgatvi me pokliče v hišo na mošt. Poleg njega je sedela štiriletna vnuka in pila starino. Starec jo vpraša: "Anča, ali si kaj rada žejna?" Vnuka: "O, rada oče, prav rada." Okleš: "Zakaj pa?" Vnuka: "Zato, ker mi daste vina - ne vode; vode nisem nikoli žejna, je tako pusta in grda." Okleš: "Koliko pa piješ?" Vnuka: "Kadar nisem pridna, samo eno kupico, kadar sem pridna pa dve." Okleš: "Kdaj si pa pridna?" Vnuka: "Če popijem prvo kupico v en dušek." Abotni starec se je bolj veselil tem odgovorom, kakor če bi mu dal kdo pet goldinarjev. Neki drug, tudi jako postaven mož je ponudil petletni deklici kupico in ji dejal, ko je izpila, da naj reče zdaj: "Bog pomagaj!" Deklica se odreže: "Oče, kaj pa mislite? Bog pomagaj je takrat, kadar moram vodo piti." Če razvajeni otrok ne more dobiti vina s prošnjo, se jezno namrdne in si ga gre včasih iskat sam. Če je prilika, ga ukrade, če je ni, pa gre k sosedovim moledovat zanj, ali pa tudi že v krčmo. Prišla je k nam sedemletna deklica brez denarja po vino. Ker so točili tudi njeni roditelji, se čudim in vprašam, za koga bo ta polič vina. Brez srama in straha pravi: "Zame. Doma mi ga niso hoteli dati, pa sem rekla: Kaj res mislite, da ga brez vas ne morem piti, pa sem vzela skrival polič in šla k vam." Hotel sem vedeti, kdo bo plačal. Ona pravi: "Jaz že ne, naj plačajo oče, ker mi ga niso dali doma; se bodo jezili, ali naj se le, se jim že prav godi....