Stara Pokljuka in druge povesti / Anton Kocjančič *

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO, OZIROMA TISKOVINO). PLAČILO NA TRR,
OZIROMA PO DOGOVORU
SLOVENSKA IZDAJA
LEPO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,MEHKE PLATNICE
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - K2L - STARE POVESTI
NAJBOLJ BRANE KNJIGE, KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

Podrobni podatki
Avtor – oseba Kocjančič, Anton
Naslov Stara Pokljuka in druge povesti / Anton Kocjančič ; [zbral, uredil in uvod napisal Janko Moder]
Drugi naslovi Stara Pokljuka
Vrsta gradiva kratka proza
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1964
Založništvo in izdelava Celje : Mohorjeva družba, 1964 (Celje : Celjski tisk)
Fizični opis 166 str. : avtorj. sl. ; 20 cm
Drugi avtorji – oseba Moder, Janko
Opombe Avtor naveden v kazalu tudi kot Tonej Seljan in Tilen Pavček
Življenje in delo Antona Kocjančiča / Janko Moder: str. 151-165
UDK 886.3-32
COBISS.SI-ID 4237315
ŽIVLJENJEPIS

Bil je kmečki človek in samouk. Risanje, glasba in pisanje so mu bili kot talenti položeni že v zibelko.
Rojen je bil kot drugi otrok očetu Matevžu in materi Ivani, z dekliškim priimkom Zajc. Oče, iz Lazov (po domače pri Gregoriču), je prevzel Mačkovo posestvo v Gorjah. Žena mu je umrla ob četrtem porodu in ostal je sam s tremi otroki, zato je skrb zanje in gospodinjska dela prevzela materina sestra Neža.
Osnovno šolo je obiskoval v Zgornjih Gorjah. Napredna učitelja Janko in Jože Žirovnik sta kmalu opazila talentiranega učenca. Prebral je vse knjige v šolski knjižnici. Na paši in ob dolgih zimskih večerih je bral letnike Stritarjevega Zvona, Ljubljanskega zvona, Slovana ter Doma in sveta. Čtivo sta mu posojala tudi učitelja.
Zelo zgodaj je občutil veselje do slikanja. Občudoval je slovenske impresioniste in želel priti v Jakopičevo slikarsko šolo v Ljubljani, vendar ga oče tja ni mogel poslati, saj je bila skrb za preživetje pomembnejša. V njegovi zapuščini je ostalo kar nekaj risb.
Leta 1907 je bil med ustanovnimi člani Godbe Gorje, ki ji je bil zvest 50 let. Takrat so godci igrali na pamet, brez not. Igrali so pri bogoslužju v cerkvi in na veselih svatovščinah. Skladbo Šumi Marica so kot prvo zaigrali po notah. Mačkov Tonej je igral, učil mlade glasbenike in bil nekaj časa tudi dirigent.
Po težkem kmečkem delu je ob večerih bral in pisal. Prav z branjem knjig je postal dober poznavalec svetovne književnosti. V letih 1910-1914 je pod psevdonimoma Tonej Seljan in Tilen Pavčekobjavil 12 krajših črtic v Domačem prijatelju, ki ga je v Pragi urejala Zofka Kveder-Jelovškova. Snov zanje je jemal iz svoje okolice. Da so pripovedovale o resničnih dogodkih z ostro socialno noto, nam govorijo že naslovi: Drvarjevo pripovedovanje, Brez znamke, V hribih, Na rovte, Pesem in pevec, Divji mož in drvarji, Bolni rezervist, Scena, Po bitvi, Ukročeni, Trznarjev Tona, Na državnih mejah.
V prvi svetovni vojni se je kot avstro-ogrski vojak boril na Soški fronti. Bil je na Predelu, Rombonu in v trdnjavi Kluže. Po vojni se je pridružil koroškim prostovoljcem. Leta 1916 mu je Gorenjec objavil črtico V vihrah in zablodah.
Z Jerico Torkar se je poročil leta 1920. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok. Sprva so živeli na kmetiji na Pernikih, kasneje pa se preselili v hišo tete Neže v Krnico. V tem času so nastajale igre Vse je naše, Bramor, Pot k sv. Ani, ki so jih igrali na domačem odru.
Pri svojem pisateljskem delu je iskal nasvete Frana Saleškega Finžgarja in Janka Modra, ki sta bila urednika pri Mohorjevi družbi. Pri tej založbi je leta 1950 izšla dokumentarna novela Požgana Radovna, ki opisuje dogodke iz druge svetovne vojne. V Koledarju družbe sv. Mohorja za leto 1952 je bil objavljen njegov Zatreparjev Janez. Ob težkem delu je snoval veliko zgodovinsko sago o stari Pokljuki, v kateri je želel prikazati čas sredine 19. stoletja. Žal je ostala nedokončana, a nekaj odlomkov je izšlo 1964 v samostojni knjigi. Pisanje je bilo njegova notranja potreba in strast. Več njegovih iger, črtic in povesti je ostalo neobjavljenih.
Ko je umrl, so godbeniki njegov inštrument, basovsko krilovko, in dirigentsko palico zavili v črno tančico in jo položili v njegovo krsto.