Stražni ognji / France Bevk - 1.izdaja / Slovenske večernice ; zv.84*

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO, OZIROMA TISKOVINO). PLAČILO NA TRR,
OZIROMA PO DOGOVORU
PRVA SLOVENSKA IZDAJA
SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA ,MEHKE PLATNICE
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - JF4 - STARE KNJIGE, ANTIKVARNE KNJIGE,STARI UČBENIKI, REDKE KNJIGE,SLOVENSKE VEČERNICE
NAJBOLJ BRANE KNJIGE, KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

Slovenske večernice je knjižna zbirka, ki jo izdaja Mohorjeva družba že od leta 1860, skoraj neprekinjeno in najobičajneje enkrat na leto. Do leta 2007 je izšlo že 157 zvezkov. V knjižni zbirki so do leta 1930 izhajale povesti, črtice, novele, pesmi in drugi zapisi, potem pa le povesti in romane. Zbirka je do leta 1919 izhajala v Celovcu, med 1920 in 1927 na Prevaljah, od 1928 do 1941 v Celju, med vojno v Ljubljani, ter po vojni spet v Celju.

Podrobni podatki
Avtor – oseba Bevk, France
Naslov Stražni ognji : povest / spisal France Bevk
Vrsta gradiva kratka proza
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1931
Založništvo in izdelava [Celje] : Družba sv. Mohorja, 1931 (v Celju : Mohorjeva tiskarna)
Fizični opis 159 str. ; 21 cm
Zbirka Slovenske večernice ; ǂzv. ǂ84
Nekontrolirane predmetne oznake slovenska književnost
UDK 821.163.6
Povezava
DIGITALNA KNJIŽNICA SLOVENIJE - DLIB.SI

COBISS.SI-ID 3346691


Odlomek ;
Na vrhu Čavna je stala grmada. Med debelimi bukovimi poleni so ležali svežnji borovih veja in suhega dračja. V sredini je stal kol; les je bil s trtami povezan in pritrjen, da bi ga burja ne odnesla. Nad grmado se je dvigala zasilna streha. Treba je bilo le pritekniti nekaj žerjavice in zapihati, ogenj bi vzplamenel do neba.

Proti jutru, preden se je začelo svitati, je v bližini grmade stala v plašč zavita postava in se ozirala na vzhod. Venomer na vzhod, čez Kras in proti Istri. Sto korakov oddaljen je v rupi ugašal ogenj. Žerjavica je žarela ko volčje oči iz teme. Ob žerjavici je nekdo spal, stisnjen v dve gubi. Njegova sapa je rahlo podrhtevala v jutranjem hladu. Zdaj zdaj se je zgenil, ko da se prebuja, a je spal dalje.

Od jutra se je začelo svetlikati. Prvi sij zarje se je razlil po vrhuncih gorá, v dolinah je bila še globoka tema. Vsako jutro se je stražnik ob kresišču zgenil, ko je zagledal to svetlobo. Nekaj vznemirjajočega mu je prevzelo dušo. Ali so to ognji, ki naznanjajo prihod Turkov? Ali je požar krščanskih vasi? Morda že mandrajo turška kopita skozi Istro na Kras, ali pa so pesjani udarili s Kranjskega ... Vselej se je namesto ognjev dvignila zarja, srce se je oddehnilo.

Vstalo je solnce. Sprva mrzlo, rdečkasto, a je od hipa do hipa bolj gorelo v beli svetlobi in toploti. Oko je zaščemelo. Ptice so zapele; po Vipavski dolini se je raztopil mrak.

»Ali si se naspal, Andrejon?«

Stražnik ob ugaslem ognju se je v solncu prebudil, se prevalil in si pomel oči. Ta, ki je stal v plašč zavit, se je bil obrnil z vprašanjem do njega.

»Premalo je bilo,« je odgovoril priletni zaspanec, brada mu je padala globoko na prsi. Del je roke pod glavo in zrl mežikaje v nebo, dasi ira je ščemelo.

Bila sta tiho. Iz doline se je oglasil zvon.

»Lukež!«

»Slišim.«

»Kje zvoni?«

Lukež je pogledal v dolino.

»V Logu zvoni. Šmarni dan je danes.«

»V Logu?« se je zamislil Andrejon. Hrepenenje ga je gnalo v dolino. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni je prebedel z Lukežem na vrhu Čavna v neprestani pažnji, kdaj na vzhodu kresovi zagoré. Zdajci ga je stisnilo v duši. Rad bi bil orel, ki je plaval nad njim.

Dvignil se je, ker se je bil Lukež zavil v plašč, legel in se silil, da bi zaspal. Gledal je v orla, ki se je tehtal nekaj časa nad Čavnom, a se je slednjič spustil nad Vipavsko dolino.