SLIKE slovenskih Akademskih slikarjev

Kupimo slike, kipe, slovenskih akademskih slikarjev.

Avtorji: Seznam slovenskih slikarjev.: Seznam slovenskih kiparjev, Seznam slovenskih grafikov, Seznam slovenskih ilustratorjev; Seznam slovenskih risarjev; Seznam slovenskih slikarjev, ki slikajo z usti; seznam slovenskih umetnikov-paraplegikov; Seznam slovenskih fotografov; Seznam slovenskih umetnostnih zgodovinarjev; Seznam slovenskih sodobnih umetnikov in Seznam slovenskih konceptualnih, video in instalacijskih umetnikov ter umetnikov performancea; Jakopičeva nagrada).

Adriana Maraž, Aladin Lanc, Albert Sirk, Albin Lugarič, Aleksij Žbona, Aleksij Kobal, Alenka Gerlovič, Alenka Kham Pičman, Alenka Sottler, Alenka Spacal, Almanach, Almira Bremec, Alojz Šubic, Alojzija Petrič, Andraž Šalamun, Andrea Pozzo, Andrej iz Ostroga, Andrej Jemec, Andrej Trobentar, Anica Zupanec Sodnik, Anka Makovec, Ante Trstenjak, Anton Ažbe, Anton Čeh (slikar), Anton Cebej, Anton Cigoj, Anton Dolenc (zdravnik), Anton Gvajc, Anton Hayne, Anton Janša, Anton Karinger, Anton Koželj, Anton Perko, Anton Zajc (umetnik), Antonija Kolerič, Aprilija Lužar, Arjan Pregl, Avgust Andrej Bucik, Avgust Čebulj (duhovnik), Avgust Černigoj, Avgust Lavrenčič, Avgusta Šantel starejša, Štefan Šubic, Štefan Marflak, Štefan Planinc, Žiga Okorn, Živko Marušič, Bara Remec, Barbara Demšar, Barbara Vidic, Bard Iucundus, Benjamin Žnidaršič, Berko, Bine Krese, Blaž Šubic, Blaž Farčnik, Božidar Jakac, Bogdan Borčić, Bojan Golija, Bojan Gorenec, Bojan Klančar, Boris Benčič, Boris Jesih (slikar), Boris Kobe, Boris Zuljan, Branko Zinauer, Cita Potokar, Danica Cigoj Kuščer, Danijel Demšar, Darinka Pavletič Lorenčak, Darja Kocjančič, Darko Slavec, Domen Slana, Dora Plestenjak, Dore Klemenčič, Drago Hrvacki, Drago Vidmar, Dušan Fišer, Dušan Kirbiš, Dušan Lipovec, Edi Žerjal, Eduard Stepančič, Edvard Wolf, Edvard Zajec, Ejti Štih, Elda Piščanec, Elko Justin, Elsa Oeltjen Kasimir, Elza Obereigner, Ema Abram, Emerik Bernard, Emilija Petrović Martini, Erik Lovko, Ernest Artič, Fedja Žbona, Ferdinand Malič, Ferdo Vesel, Floris Oblak, Fortunat Bergant, Fran Arko, Fran Klemenčič, Fran Tratnik, Franc Anton Niernberger, Franc Globočnik, Franc Golob, Franc Golob (agronom), Franc Horvat (slikar), Franc Jelovšek, Franc Kavčič, Franc Ksaver Zajec, Franc Mesarič, Franc Pavlovič, Franc Pohole, Franc Vozelj, Franc Zupet, France Cegnar (agronom), France Košir, France Kopač, France Kralj, France Mihelič, France Papež, France Peršin, France Slana, France Uršič, France Zupan (slikar), Franjo Golob, Franjo Sterle, Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, Gašper Porenta, Gabrijel Stupica, Giulio Quaglio, Gojmir Anton Kos, Gregor Kemperle, Gregor Perušek, Gustav Gnamuš, Gustav Januš, Gvido Birolla, Helena Kottler Vurnik, Henrika Šantel, Henrika Langus, Herman Gvardjančič, Herman Pečarič, Hinko Smrekar, Ištvan Išt Huzjan, Ida Künl, Igor Bravničar, Igor Ribič, Irena Špendl, Irena Kazazić, Irena Polanec, Irena Romih, Iva Tratnik, Ivan Šubic, Ivan Žabota, Ivan Žnidarčič, Ivan Čargo, Ivan Bartl (slikar), Ivan Franke, Ivan Gluhodedov, Ivan Grohar, Ivan Kos (likovnik), Ivan Malavašič, Ivan Vavpotič, Ivana Kobilca, Ivanka Kraševec, Ive Šubic, Ivo Frbežar, Ivo Lorenčič, Ivo Prančič, Izidor Molè, Izidor Urbančič, Jakob Brollo, Jamšek, Jana Vizjak, Janez Anton Tušek, Janez Šubic mlajši, Janez Šubic starejši, Janez Bernik, Janez Boljka, Janez Borovski, Janez Ferlan, Janez Grohar, Janez Hafner, Janez iz Kastva, Janez Kardelj (slikar), Janez Ljubljanski, Janez Madrijan, Janez Mežan (slikar), Janez Plestenjak (slikar), Janez Poljanec, Janez Potočnik (slikar), Janez Pristavec, Janez Sajevic, Janez Sedej, Janez Valentin Metzinger, Janez Vidic, Janez Wolf, Janez Zalaznik, Janez Zupančič (slikar), Janko Kastelic (slikar), Jasna Samarin, Jelica Žuža, Jernej iz Loke, Jože Žagar (slikar), Jože Cesar, Jože Ciuha, Jože Cvelbar, Jože Gorjup, Jože Kotar, Jože Peternelj, Jože Pohlen, Jože Slak, Jože Tisnikar, Jožef Anton Lerchinger, Jožef Šubic, Jožef Muhovič, Jožef Petkovšek, Jožef Tominc, Jožica Ameršek, Johannes Aquila, Josip Battig, Josip Egartner (slikar), Josip Layer, Josip Macarol, Josip Marija Gorup, Josip Pišof - Cepa, Josip Potočnik, Jure Cekuta, Jure Cihlař, Jurij Šubic, Jurij Bobič, Jurij Jurčič, Jurij Tavčar (1812-1895), Jurij Tavčar (1820-1892), Kamila Volčanšek, Karel Keber, Karel Pečko, Karel Zelenko, Kiar Meško, Klavdij Tutta, Klavdij Zornik, Klementina Golija, Konrad Peternelj, Kostja Gatnik, Krištof Andrej Jelovšek, Ladislav Benesch, Leo Vilhar, Leon Pišek, Leon Zakrajšek, Leopold Layer, Lidija Osterc, Ljubo Brovč, Lojze Logar, Lojze Perko, Lojze Spacal, Lovro Janša, Lucija Stramec, Ludvik Pandur, Ludvik Vrečič, Luka Čeferin, Maja Šubic, Majda Kurnik, Maks Kavčič, Maks Koželj, Maksim Gaspari, Maksim Sedej, Mara Kralj, Marcos Luis Jerman, Marij Pregelj, Marija Lucija Stupica, Marija Pavlič, Marija Prelog, Marjan Šubelj, Marjan Dovjak, Marjan Skumavc, Marjan Teržan, Marjan Tršar, Marko Butina, Marko Ivan Rupnik, Marko Jakše, Marko Layer, Marko Modic, Marko Pernhart, Marko Tušek (slikar), Marlenka Stupica, Martin Zajec, Matej Brodnik, Matej Sternen, Matevž Langus, Matevž Miklavčič, Matija Bradaška, Matija Jama, Matija Koželj, Matjaž Kocbek, Melita Rojic, Melita Vovk, Meta Vranič, Metka Krašovec, Metod Frlic, Miha Maleš, Mihael Kambič, Mihael Stroj, Milan Bizovičar, Milan Butina, Milan Erič, Milan Golob (slikar), Milan Klemenčič (umetnik), Milan Rijavec, Milan Rožmarin, Milena Usenik, Milko Bambič, Mira Pregelj, Miran Erič, Miriam Repič-Lekič, Mirko Šubic, Mirko Rajnar, Miroslav Adlešič, Mladen Jernejec, Mojca Cerjak, Mojca Osojnik, Mojca Senegačnik, Mojca Zlokarnik, Nadja Bevčar, Nagrada Riharda Jakopiča, Nande Vidmar, Nataša Ribič Štefanec, Natalija Šeruga Golob, Nikolaj Beer, Nikolaj Omersa (likovnik), Olaf Globočnik, Olivia Bregant, Oto Rimele, Oton Polak, Pavel Šubic, Pavel Ferluga, Pavel Gustinčič, Pavel Künl, Pavel Medvešček, Pavel Smolej, Pavle Šubic, Peter Adamič, Peter Žmitek, Peter Jovanovič, Peter Markovič, Peter Rehar, Platner, Primož Škof, Rado Dagarin, Rajko Slapernik, Rajmund Kocbek, Remigij Bratož, Rihard Jakopič, Riko Debenjak, Roža Piščanec, Robert Faganel, Robert Lozar, Roman Gruntar, Romana Favier, Rudi Španzel, Rudi Gorjup, Rudi Skočir, Rudolf Kotnik, Rudolf Saksida, Saša Šantel, Sašo Vrabič, Sandi Červek, Sergej Hočevar, Sergej Kapus, Sergej Pavlin, Seznam, Seznam slovenskih fotografov, Seznam slovenskih grafikov, Seznam slovenskih ilustratorjev, Seznam slovenskih kiparjev, Seznam slovenskih konceptualnih, video in instalacijskih umetnikov ter umetnikov performancea, Seznam slovenskih risarjev, Seznam slovenskih slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, Seznam slovenskih sodobnih umetnikov, Seznam slovenskih umetnikov-paraplegikov, Seznam slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, Silvan Bevčar, Silvester Fakuč, Silvester Godina, Silvester Komel, Silvester Plotajs Sicoe, Simon Kastelic, Simon Ogrin, Simon Tadej Volbenk Grahovar, Slavko Pengov, Slikar, Slobodan Ivanković-Baudo, Slovenci, Smiljan Rozman, Srečko Magolič, Stane Cuderman, Stane Jagodič, Stane Kosmač, Stane Kregar, Stane Kumar, Stanislav Rapotec, Stanka Glavan, Stano Žerjal, Stojan Zafred, Tatjana Verbinc, Tea Breščak, Ted Kramolc, Terpin, Tina Dobrajc, Tinca Stegovec, Tjaša Iris, Tomaž Fantoni, Tomaž Gorjup, Tomaž Kržišnik, Tomo Podgornik, Tone Kralj, Tone Lapajne, Uršula Berlot, Valentin Cundrič, Valentin Hodnik, Valentin Oman, Vanda Vremšak Richter, Vanja Franko, Venceslav Smrekar, Veno Pilon, Vera Terstenjak Jovičić, Veselka Šorli Puc, Vida Fakin, Vida Franko, Viktor Birsa, Viktor Cotič, Viktor Sulčič, Vinko Novak, Vinko Podobnik, Vinko Tušek, Vinko Turk, Vito Globočnik, Vladimir Lamut, Vladimir Makuc, Vojko Gašperut, Wang Huiqin, Zdenka Žido, Zdenka Golob, Zdenko Huzjan, Zdravko Luketič, Zlata Volarič, Zlatko Zei, Zmago Jeraj, Zmago Lenardič, Zmago Modic, Zora Stančič, Zoran Didek, Zoran Hočevar, Zoran Mušič, Zoran Ogrinc, Zoran Rožič, Zvest Apollonio, Zvonko Čoh.

SLIKARSKE ZVRSTI IN TEHNIKE
Razvoj slikarskih tehnik je neločljivo povezan s tehnologijo obdelave barvil v barve. Snov, ki poveže barvo in jo utrdi na podlagi, imenujemo vezivo, če jo razredči. pa razredčilo (topilo).

Barve lahko nanašamo na različne vrste in velikosti podlag. Slike na večjih formatih uvrščamo med monumentalno, na manjših pa med tabelno in miniaturno (knjižno) slikarstvo. Če je podlaga stena, govorimo o stenskem slikarstvu. Murali (grafiti) so naslikani na suh, freske pa na vlažen omet.

Na steno, strop ali tla prilepljene raznobarvne koščke kamna, stekla, plastike, ki na površini ustvarjajo razdrobljeno (mrežasto) barvno strukturo, imenujemo mozaiki. Podobno kot freska je mozaik izredno obstojna slikarska tehnika. Vitraj je svojevrstna oblika mozaika iz stekla, kjer so obarvane steklene površine povezane s svinčenimi profili v okna in rozete, skozi katere pronica svetloba, ki obarva prostor. Z vezenjem barvnih tkanin v stenske preproge, izdelujemo tapiserije.
Nanašanje in pečenje glazur ter podglazur na keramične posode uvrščamo med vazno slikarstvo. S tovrstnimi poslikavami se ustvari stekleno prevleko, ki ščiti posodo pred vodo in praskami. Tabelno slikarstvo označuje slike, narejene na lesene ali kovinske plošče (table) v tehniki enkavstike (voščenih barv), tempere ali oljnih barv.
Okraševanje rokopisov (iz pergamenta, pozneje papirja) z obarvanimi risbami, akvareli in temperami štejemo med miniaturno slikarstvo.

Ustvarjanje podob z lepljenjem raznobarvnih kosov rezanega ali odtrganega papirja, kartona itd. imenujemo kolaž. Površinski učinek je podoben kot pri mozaiku, v primeru izrezanke (decoupage) in fotomontaže pa bolj enovit (povezan).

SLIKARSKE TEHNIKE:
Vsaka tehnika sloni na posebnem
mediju.
Medij je kombinacija barve v prahu,
imenovane
pigment
, s tekočino, ki jo pritrdi na površino slike, ko se posuši.
Do petnajstega stoletja so najbolj uporabljali
tempero
. Dobimo jo, če pigment
zmešamo z jajčnim rumenjakom, razredčenim z vodo, ki se v nekaj minutah
posuši v trdno in neprosojno mrenico jasne in čiste barve, ki jo nanašamo s
kratkimi, prekrivajočimi se potezami s čopičem. Tempera barve so včasih
bogatili z uporabo prosojnega lošča, narejenega s pigmentom, pomešanega z
oljem
(to olje je lahko orehovo, makovo ali laneno)
.
Proti koncu petnajstega
stoletja pa so uporabljali pigmente samo v olju. Ugotovili so, da je mogoče olje
spet postrgati in na novo preslikati, saj se počasneje suši. Da ga je možno
nanašati v širokih zamahih, v tankih namazih ali debelih, v ometu podobnih
plasteh in da ima izredno prožnost, ki je tempera nima. Prilagodljivost in
vsestranskost olja sta povzročili, da je postalo slikarjevo najljubše občilo.
Med hitro sušečimi mediji so priljubljene tudi
vodne barve ali akvareli.
Zlasti
angleški slikarji dosegajo z njimi komaj opazne prelive v pokrajini. Pigmente
zmešamo s klejastim rastlinskim gumijem v suhe hlebčke. Slikar uporablja v
vodo pomočene čopiče in nanaša barvo v tankih presojnih »prevlekah«. Dela
hitro in sproščeno, zakaj nanesene vodne barve je težko kaj spremeniti in
postanejo tope in umazane, če jih preveč preslikavamo. Pigmente lahko
stisnemo tudi v svinčnike, s potrebno količino lepila, da se drže skupaj. Pravimo
jim
pasteli
in z njimi drsamo po papirju, da dobimo mehke svetle tone, primerne
za slikanje in risanje, kakor jih pač slikar uporablja.
Pri
stenskem slikarstvu
ločimo več zvrsti, vse pa skušajo doseči čim večjo
trajnost naslikanega prizora in ohraniti čim bolj naravne barve. Med njimi so
najbolj znane
freske
, slikarije na svež omet. Barve mešamo z vodo in jih
nanašamo neposredno na moker omet, da se tako spremene v neločljiv del
stenske površine. Tudi pri freskah je potrebno hiteti. Pri freski slikar vselej
naslika po en kos, seveda po skrbno vnaprej narisani celotni kompoziciji.
Kolaž
je tehnika lepljenja različnih predmetov (papir, les, pesek, blago, čipke, gumbi,
pločevina, plastika itd.) na podlago. S kolažem poskušajo dati slikarji slikam
strukturo in pomen, ki ju ni mogoče dobiti z nobeno tradicionalno tehniko.
Pomembni taki tehniki sta tudi
mozaik
in
slikana okna
, ki brez svetlobe sploh ne
bi mogli obstajati. Tukaj ne gre toliko za svetlobo, ki bi jo slika »oddajala«, kot
pri slikanju, na primer z oljnimi barvami, ampak za zunanjo svetlobo, ki tako
sliko šele »oživi«. Mozaik je sestavljen iz majhnih kamenčkov, ki so včasih še
postekljeni. Svetlobni žarki se lomijo na majhnih ploskvah posameznih kock in
tako podoba zaradi svoje izredne svetilnosti še močneje učinkuje, čeprav sama
ne ustvarja občutka pristnosti svetlobe. Podobno je s slikanimi okni ali vitraži,
sestavljenimi iz kovinskih opornic, med katere so vstavljeni koščki obarvanega
stekla. Ko skoznje posije svetloba, se ti raznobarvni koščki združijo v
kompozicijo mavričnih barv. Zopet je nujna zunanja svetloba, da slika dobi
2
svojo veljavo. Tehnika, ki že meji na umetno obrt je
tapiserija
. Med osnovne
niti pretika umetnik živobarvne volnene, včasih tudi svilene, zlate ali srebrne niti
in tako stke ornamentalne ali figuralne motive. Tapiserije so služile najprej kot
zaščita pred hladnimi stenami, nato pa so postale predvsem okrasni predmet.
GRAFIČNE TEHNIKE:
Grafika je zelo širok pojem, saj med grafične izdelke ne sodijo samo umetniške
upodobitve ampak tudi plakati, knjige – skratka vse, kar se tiska. Najzgodnejša
oblika grafike je
lesorez
: iz lesene plošče se z dletom ali nožičem izreže
upodobitev ali besedilo, in sicer tako, da so vdolbine povsod tam, kjer grafik
hoče, da na odtisu ostanejo neobarvane površine; neizrezljani deli se bodo
namreč odtisnili na papir. Tako pripravljeni plošči pravimo
matrica
. Ta se
premaže z barvo, čez se položi papir in pod pritiskom valja se podoba odtisne na
papir.
Linorez
je čisto enaka tehnika kot lesorez, edino podlaga je drugačna;
plošča je iz linoleja. Obe tehniki sodita v
visoki tisk.
Velik napredek v grafiki se
je zgodil takrat, ko so začeli leseno ploščo nadomeščati s kovinsko. Postopek je
drugačen kot pri lesorezu; kovinska plošča se prevleče z zaščitno snovjo
(asfaltom), vanjo se vpraska upodobitev, nato pa ploščo potopimo v kislino.
Nezaščitene, izpraskane dele kovinske površine kislina naje, zaščitenih pa ne –
temu postopku pravimo
jedkanje.
Plošča se nato očisti in premaže z barvo, ki
zapolni vpraskane poteze v plošči, z ravnih površin pa je treba barvo odstraniti.
S tako pripravljene matrice nato odtisnemo podobo. Takšna grafična tehnika se
imenuje
ploski tisk
, vanjo sodita npr. jedkanica in bakrorez. Temeljna razlika
med visokim in ploskim tiskom je v tem, da pri visokem tisku (lesorez) dobimo
bele lise tam, kjer je matrica izdolbena, pri ploskem tisku (bakrorez) pa ravno
obratno, vtisnejo se le vpraskane poteze.
Grafičnih tehnik je zelo veliko in nemalokrat jih grafiki tudi kombinirajo. Doslej
omenjeni postopki dajo le kakšnih deset odličnih odtisov, nadaljnji pa so vse
slabši, ker se matrice pod pritiskom tiskarskih valjev poškodujejo. Razvoj
tehnike je omogočil, da lahko s sodobnimi tiskarskimi postopki napravimo na
tisoče povsem enakih odtisov.
Offset, sitotisk
in druge moderne tehnike so zato
enako uporabne za tiskanje knjig kot za širjenje likovnih stvaritev.
Grafika se je hitro uveljavila in razširila, med ustvarjalci grafičnih listov pa so
tako kiparji kot slikarji. Med najodličnejše mojstre grafike iz pretekle dobe
spadata Albrecht Dürer (15. – 16. stoletje) in Rembrandt (17. stoletje). V
Jugoslaviji se je grafična umetnost razmahnila še posebej po drugi svetovni
vojni. Znani mojstri so : Božidar Jakac, Janez Bernik, Stojan Ćelić, Miroslav
Šutej in še drugi. V Ljubljani pa je vsako drugo leto prirejen mednarodni
grafični bienale, ki je ena največjih tovrstnih razstav na svetu. Za osvežitev
spomina; tudi mi smo ga obiskali letos v tobačni.
3
KIPARSTVO:
Kiparstvo imenujemo tudi plastika ali skulptura. Je tridimenzionalno
upodabljanje resničnih ali izmišljenih likov v različnih materialih: v kamnu,
lesu, glini, bronu, zlatu... Kipar lahko svoje zamisli oblikuje na dva načina: iz
voljne snovi (gline plastelina...) izoblikuje kip s postopnim dodajanjem
materiala. Temu pravimo
modeliranje.
Lahko pa iz bloka kamna ali lesa s
klesanjem, torej odvzemanjem materiala, izlušči zamišljeno podobo. Tej tehniki
pa pravimo
klešenje
ali
lezbarjenje.
Lahko pa tako ali drugače izdela model in
nato napravi odlitek. Tedaj uporablja bron, železo, zlato, svinec, srebro, mavec
in še kaj drugega. Kovine in druge primerne snovi lahko obdeluje tudi s
kovanjem ali varjenjem.
Kip lahko nastane tako, da ga kipar izdela čisto sam; od začetka do konca.
Najprej izdela skico in nato še kip. Taki izdelki so iz slonove kosti, dragega in
poldragega kamenja, gline, tanjeve kovine (umetnik s posebnim dletom vtolče
ornament v pločevino), kamna ali lesa.
Lahko pa kipar opravi delo samo do polovice, npr. oblikuje glinen kip in ga nato
prepusti drugim mojstrom, da ga žgejo, pološčijo in poslikajo. Tako dobimo
kipe iz gline, keramike, fajanse ali porcelana.
Za velike livarske izdelke kipar napravi model, livarji pa nato ustvarijo odlitek,
npr. v bronu. Tudi kadar dela kipar velike kipe iz kamna, si mora pogosto
pomagati s pomočniki, ki delajo po njegovih navodilih.
ARHITEKTURA:
Je najbrž starejša tako od slikarstva kot od kiparstva, seveda pa prvi začetki niso
imeli umetniškega pomena.
V arhitekturi sta zunanji videz stavbe in njen notranji prostor lahko v različnem
razmerju. Glede na to ločimo tri glavne načine gradnje:
masivno, skeletno
in
lupinasto gradnjo.
Masivna gradnja
pomeni, da iz zunanjega videza stavbe ne moremo sklepati,
kakšen je njen notranji prostor. Notranji prostor je v primerjavi s telesnino, ki jo
zavzema stavbna gmota, neznaten in se razvija čisto samosvoje. Gmota
stavbenega materiala tako prekriva notranjščino, je tako masivna, da oblike
notranjega prostora niti ne slutimo. Tako so npr. grajene piramide v Egiptu. Po
zunanji obliki bi sklepali, da bodo glede na zunanjo velikost tudi notranji
prostori kar se da veliki. Vendar pa so piramide pod svoje okrilje skrile dokaj
ozke hodnike, ki vodijo do tesnih grobnih prostorov.
4
Nosilna konstrukcija
skeletne gradnje
openja notranji prostor kot okostje:
stavbna gmota je dosti tanjša kot pri masivni gradnji. Pravimo, da nastaja med
tako konstrukcijo in notranjim prostorom »prostorski dogovor«, med njima
vlada odmevnost in skladnost. Med skeletne stavbe bi uvrstili stanovanjske hiše,
kakršne gradimo sedaj: stene, strop in tla so resnični »mejniki« notranje
prostornine. Ta je sicer znotraj »stanovanjske škatle« razdeljena v kuhinjo,
kopalnico, sobe itd., vendar nas zunanji videz ne vara tako hudo, kot pri npr.
piramidah.
Zunanja opna
lupinaste konstrukcije
se natančno ujema z obliko notranjega
prostora, ki ga oklepa. Lupinaste gradnje uporabljamo predvsem takrat, ko je
treba dati lahko streho nad razsežnimi prostori. Zato so tako grajena pogosto
športna igrišča, veliko stavb je tako grajenih na razstaviščih v Ljubljani,
Beogradu in drugod. Se pravi lupinasta gradnja je kar se da tanka opna okoli
notranjega prostora. Idealno grajena lupinasta stavba bi imela obliko krogle: ob
najmanjši možni površini zunanje opne je notranji prostor največji. Grafika, olje na platnu , pastel , risba, akvarel.