Znižano!!! Zoran Mušič? – risba s tušem iz leta 1952

Zoran Mušič – risba s tušem iz leta 1952.

Možen osebni prevzem v Zagrebu.

Na spletni strani srbske dražbene hiše MadlArt se zelo podobna risba tega avtorja prodaja za 6200 EUR (http://www.madlart.com/zoran-antonio-mu%C5%A1i%C4%8D-zadar-zara). 3300eur.

Slikar je bil rojen v vasi Bukovica na Goriškem leta 1909 (krščen je bil kot Anton Zoran Musič, po letu 1945 pa se je imenoval in vpisal kot Zoran Musič) v družini slovenskih učiteljev - njegov oče je bil ravnatelj, mati pa učitelj v vasi Bukovica, blizu Goriških goric. Ker je to območje kmalu postalo fronta prve svetovne vojne, je bila družina prisiljena pobegniti v vas Arnače pri Velenju, kjer je Zoran obiskoval osnovno šolo. Ob koncu vojne so se vrnili na Goriško, a so jih Italijani kmalu izgnali in to območje priključili Kraljevini Italiji. Družina se je preselila v vas Grebinj na Koroškem, vendar se tam niso uspeli dolgo ustaliti in so bili iz te vasi izgnani po referendumu oktobra 1920. Tokrat se je družina preselila v Maribor, Zoran pa v sam Maribor, kjer je leta 1928 končal srednjo učiteljsko šolo. Zdi se, da so vse te velike selitve v zgodnjem otroštvu Zorana pustile globok pečat - vse življenje je bilo nenehno tavanje brez domovine. Med letoma 1930 in 1934 je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu v razredu Ljuba Babića in Tomislava Krizmana. Po diplomi leta 1934 je Mušić, čeprav brez denarja, hodil na izlete in potepanja. Tri mesece je preživel v Španiji (Madrid, Toledo) in zvesto kopiral slike El Greca in Goye ter pisal svoje vtise za časopise v Jugoslaviji. Pred izbruhom španske državljanske vojne se je vrnil v Maribor in služil vojaški rok v Bileći. Vsako leto obišče Dalmacijo (Korčula je najljubši motiv). V tem obdobju je s kolegi večkrat razstavljal v Zagrebu, Osijeku in Beogradu. V Ljubljano se je preselil leta 1940, v tem obdobju je slikal krajine rodne Goriške. Skupaj s prijateljem Avgustom Černigojem dela freske v Drežnici. Oktobra 1943 se je preselil v Trst, od koder pogosto zahaja v Benetke, kjer prodaja akvarele. Dela ilustracije za revije v Trstu. Dejansko živi na relaciji Trst - Gorica - Benetke. Novembra 1944 so ga aretirali in poslali v taborišče Dachau. Tudi to Mušiča ne ustavi, tam riše, naredil je 200 skicozov življenja in trpljenja iz taborišča, a le 80 mu jih je uspelo rešiti do maja 1945, ko so ga osvobodili Američani. Po osvoboditvi se je leta 1945 vrnil v Ljubljano. Vendar mu življenje v povojni revščini novoustanovljene socialistične Jugoslavije ni bilo všeč, zato se je konec junija 1945 preselil najprej v italijansko Gorico, kmalu zatem pa , oktobra 1945, v Benetke. Tam je spoznal svojo prijateljico, kasnejšo življenjsko sopotnico, beneško slikarko Ido Cadorin - Barbarigo, s katero se je leta 1949 poročil. Vse počne v Benetkah; slika akvarelne vedute Benetk, slika dalmatinske krajine, dela grafične liste in reklamne brošure. Intenzivno izpostavlja; Benetke, Trst, Rim. Leta 1950 je razstavljal na Beneškem bienalu. Leta 1956 je prejel tudi svoj prvi Grand Prix za razstavljene grafike. Po uspehu na bienalu je leta 1951 prejel tudi nagrado v Parizu - Prix de Paris (skupaj z italijanskim slikarjem Antoniom Corpora). Leta 1952 se je preselil v Pariz in nekaj časa živel med Parizom in Benetkami (s tem, da poletja je od leta 1956 preživljal v Dalmaciji). V Parizu se seznani s francosko lirično abstrakcijo – enformelom, ki ga prevzame. Nato je ponovno razstavljal na bienalu leta 1956 v jugoslovanskem paviljonu z Vojinom Bakićem in bil znova nagrajen. Leta 1960 je razstavljal tudi na Beneškem bienalu in prejel Unescovo nagrado. Velik uspeh je dosegel s serijo iz sedemdesetih Noi non siamo gli ultimi (Nismo zadnji), v kateri se vrača k trpljenju taborišča Dachau, a ga tokrat poskuša pripeljati do vsesplošne tragedije. V mladosti je rad slikal konje in pokrajino, proti koncu življenja pa iz osemdesetih beneške razpadajoče fasade, bogate z barvami in fino teksturo. Leta 1984 je za svoje delo prejel najvišje francosko priznanje za prispevek h kulturi in literaturi, Ordre des Arts et des Lettres (Commandeur). Mušič je redek slikar z območja nekdanje Jugoslavije, ki je užival velik ugled in je bil izjemno cenjen v svetovnih odnosih v svetu likovne umetnosti, leta 1995 so mu pripravili veliko retrospektivno razstavo v Grand Palais v Parizu. (razstavo sta odprla predsednika François Mitterrand in Milan Kučan). Ob stoletnici njegovega rojstva so njegove Benetke decembra 2009 v Palazzo Franchetti, sedežu Inštituta za znanost, literaturo in umetnost, pripravile manjšo retrospektivno razstavo (odprta do 3. marca 2010). Slovenija je Mušiču v čast pripravila tudi veliko razstavo v Moderni galeriji Ljubljana (170 slik in risb), razstava je bila odprta do 28. marca 2010. Mušič je umrl v visoki starosti (96 let) leta 2005 v Benetkah. je bil pokopan na lokalnem pokopališču na otoku San Michele.