EUROPA - poštno vozilo - Poštna kočija diližansa

Poštna kočija diližansa


V drugi polovici 18. stoletja so na Slovenskem po glavnih
poštnih cestah začele voziti poštne kočije diližanse. Pošta
je v tistem času prevzela vodilno vlogo tudi v potniškem
prometu, zasebne prevoznike pa so pri prevozu potnikov
vedno bolj omejevali. Diližanse so bile udobne poštne kočije z
vzmetenim podvozjem in oblazinjeno notranjostjo, s katerimi
je bilo v tistem času dokaj udobno potovati. V poštno kočijo je
bilo navadno vpreženih več konj, na poštne postaje pa so vsak
teden prispele in odpeljale ob določenem času.
V 18. stoletju je bilo potovanje s poštno kočijo redko in zelo
drago, cena je bila odvisna od razdalje in števila vpreženih
konj, plačati je bilo treba napitnino postiljonu, pristojbino
za mazanje koles, različne mitnine, mostnine in carine. Pot
so potniki morali plačati vnaprej, na poti pa jih je varovala in
nadzorovala policija.


Povečan promet v 19. stoletju je prinesel številne težave.
Zaradi pritožb glede varnosti na cestah, kajti poštne kočije
so bile velikokrat tarča roparskih napadov, je bilo odločeno,
da se morajo vsi drugi vozniki na cesti umikati poštni kočiji.
Na poti Dunaj–Ljubljana–Trst so uvedli hitre poštne diližanse.
Potovanje z Dunaja do Trsta s krajšimi postanki za zamenjavo
vprege, prenočevanjem, malicami in kosili na poti je trajalo
skupaj tri dni. Zlata doba poštnih kočij se je končala s prihodom
železnice. Poštne postaje so začeli opuščati, številni postiljoni
in drugi poštni uslužbenci pa so ostali brez zaslužka.