FDC - OPD Grajske stavbe na Slo - Predjamski grad, Velenjski

Grajske stavbe na Slovenskem - Predjamski grad, Velenjski grad
PREDJAMSKI GRAD

Mogočen in skrivnosten grad se skriva globoko v kraški špilji nad vasjo, mrk in zavit v tančico starodavnih legend. Le kdo ne pozna znamenite zgodbe o roparskem vitezu Erazmu iz Jame, Luegerju, ki se je tu dolge mesece posmehoval oblegovalcem? Hoteli so ga izstradati, da bi se potlej predal, pa jim je vrgel raz steno pečenega koštruna, ki si ga je bil po skrivnem rovu priskrbel. Zgodba je prevzela že Valvasorja, ki se je o njej na dolgo in široko razgovoril in pri tem posebej poudaril, kako je Erazma v "skriti čumnati" doletela zaslužna smrt. Grad, ki je v svoji preteklosti večkrat menjal gospodarja - med drugimi so tu poleg Luegerjev in Kobenzlov nazadnje gospodovali tudi Windischgrätzi - je obnovljen in preurejen v muzej. Vendar pa bolj kot muzejske zbirke prevzame njegova arhitektura. Grad je v jedru srednjeveški, iz 12. ali vsaj zgodnjega 13. stoletja. Postavili so ga oglejski patriarhi, ki so ga enkrat ali dvakrat tudi povišali do današnje višine. V poznem srednjem veku so ga v ozadju opremili še z zavetno, tako imenovano Erazmovo jamo - tu še vedno radi pokažejo zdaj zazidan rov, skozi katerega se je vitez oskrboval s svežo hrano. Sicer pa pritegnejo pogled obiskovalca tudi močno utrjeni renesančni vhodni stolpič, klet, v kateri so med arheološkimi raziskavami našli pozlačene srebrne čaše in druge predmete, pa tudi številna jamska skrivališča. Le kdo bi vedel, čemu vse so bila v preteklosti priča, saj še vedno burijo našo domišljijo.

VELENJSKI GRAD

Velenjski grad, pozidan v 13. stoletju, na oblem hribu nad istoimensko naselbino, sodi med značilne, vendar pozne primerke srednjeveške fevdalne arhitekture. V njem deluje muzej z raznovrstnimi zbirkami, med katerimi zasluži posebno pozornost rudarska. Obiskovalca pritegnejo tudi drugi oddelki, ne nazadnje stara trgovinica - "štacuna" in starosvetna krčma.
Velenjski grad je pogosto menjal svoje gospodarje, ki so ga vsakokrat priličili svojemu okusu. Pri tem je zlagoma izgubil mnoge srednjeveške poteze, temeljito pa so ga prezidali v 16. stoletju, v obdobju renesanse. Takrat je na njem gospodaril Hans Wagen z Bogenšperka, po poročilih zadrt luteran, ki je dal grajski stavbi popolnoma nov pečat. Zunanji obod obzidja so tedaj okrepili z okroglimi stolpiči, na njegovem jugozahodnem vogalu pa je zrasla mogočna bastija, ki pri pogledu z glavne ceste povsem obvladuje grajsko veduto. Njena posebnost so poleg strelnih lin izlivnice za smolo v obrambni, na venec kamnitih opornikov oprti galeriji v gornji etaži. Takšne izlivnice, imenovane mašikuli, bi danes našli pri nas le še na redkih ohranjenih gradovih. Seveda pa so Wagni poskrbeli tudi za lepotno prenovo gradu. Ta je našla svoj izraz v arkadnih hodnikih na grajskem dvorišču, ne nazadnje pa tudi v parkovnem nasadu v grajski okolici, ki še vedno vabi na sproščujoče sprehode.