FDC - OPD Slovenska mitologija - Mokoš

Slovenska mitologija - Mokoš
Mokoš

Za Mokoš je poleg Peruna in Velesa potrjen praslovanski izvor. Bila je edino žensko božanstvo v ruskem panteonu kneza Vladimirja iz 10. stoletja, katere kip je stal v Kijevu. Iz folklornih besedil je mogoče rekonstruirati mit o njeni nebeški svatbi s Perunom/Gromovnikom. Mokoš naj bi ga prevarala z Velesom, čemur naj bi sledila Perunova kazen oziroma dvoboj med nasprotnima si božanstvoma. Mokoš so ženske častile dolgo po pokristjanjevanju. Še v 16. stoletju je moral duhovnik pri spovedi vprašati ženske, ali so šle k Mokoši. V njeni podobi so poudarjene seksualne poteze (velike prsi, dolgi razpuščeni lasje itd.). Pripovedi proti poganstvu posebej poudarjajo njeno razuzdanost. Je zavetnica porodnic, božanstvo cikličnega kroženja, ženskih opravil, predvsem preje, tkanja in pranja. Na njen dan, petek (dan po četrtku, posvečenem Perunu in Velesu), so veljale številne prepovedi, recimo puščanja kodelje (prediva), pranja perila, tabu spolnih odnosov in posebni predpisi glede opravil, vedenja, obleke itd. Etimologija in Mokošine kasnejše transformacije kažejo na njeno povezavo z dnom, mokroto, vlago, vodo. Mokoš so si na severu Rusije, kjer so toponimi z njenim imenom najbolj pogosti, predstavljali kot žensko z veliko glavo in dolgimi rokami, ki ponoči prede. V Sloveniji je ohranjena pripoved o čarovnici Mokoški. Spomin na Mokoš je prevzela sredozimka Pehtra baba, ki so ji darovali volno, lan in prtičke. Ob njenih dnevih je veljala prepoved preje in tkanja. Mokošino nasledstvo je mogoče prepoznati v zavetnicah preje, tkanja in pranja, kot so Torka, Petka (sv. Pjatnica), Kvatra, perica in sv. Jedrt. Z mokroto so povezane Babe v obliki kamnitih monolitov v severnem Jadranu.