FDC - OPD Umetnost – barok

Umetnost – barok
Barok

je umetniška smer od konca 16. stoletja do druge polovice 18. stoletja. Ime prihaja iz portugalske besede barocco, ki pomeni biser nepravilne oblike. Prvotno pojem z negativnim pomenom, ki je označeval vse, kar je proti pravilom, brezoblično, proti dobremu okusu. Šele od 19. stoletja je to ime za umetnostni slog, ki je kot zadnji evropski umetnostni slog posegel na vsa področja življenja, saj se je uveljavil v likovni umetnosti, književnosti in glasbi in jih s svojimi izraznimi sredstvi – mogočnost, dinamika, strast – ustrezno oblikoval. Nastal je v Italiji in se v številnih različicah hitro širil po Evropi. V likovni umetnosti so v baroku ustvarjalni ideal celostne umetnine, v katerih ni jasnih razmerij med arhitekturo, kiparstvom in slikarstvom. V slikarstvu nastopi iluzionizem, ki zavaja oko z navidezno plastičnimi prvinami, plastike ne izstopajo kot samosvoje umetnine, ampak se vključujejo v celoto, pogosto jih dopolnjujejo slikarije. Barok je favoriziral asimetrične detajle, okrogline, stopnjeval proporce in presenetljive perspektive. V slikarstvu so pogoste teme alegorije, večkrat v povezavi antičnih tem ali figur s krščanskimi moralnimi predstavami in posvetna ali religijska apoteoza. Temelje baročnega slikarstva je ustvaril Caravaggio, sicer pa so to obdobje zaznamovali flamska mojstra P. P. Rubens in A. van Dyck, Nizozemec Rembrandt, v Španiji D. Velazquez in B. E. Murillo; na Slovenskem V. J. Metzinger, F. Bergant, A. Cebe, in družina Strauss. Čeprav se ni rodil v Sloveniji, velja za najpomembnejšega predstavnika baročnega slikarstva na Slovenskem lombardijski slikar Giulio Quaglio. Njegove freske v ljubljanski stolnici so prva enotno zasnovana iluzionistična poslikava pri nas in so kot take močno vplivale na domače slikarje. Motiv na znamki prikazuje detajl freske iz stolne cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani, ki praznuje letos 300. obletnico posvetitve.