FDC- PD Grajske stavbe na Slovenskem - Ptujski ,Grad Otočec

Grajske stavbe na Slovenskem - Ptujski grad, Grad Otočec

PTUJ

Zdi se, da so imeli nekateri kraji že od pradavnine posebno moč, da so vabili k poselitvi in gradnji utrjenih postojank. Na takšnem kraju so že v bronasti dobi prebivalci Podravja poselili grič nad današnjim Ptujem, svojo utrdbo pa so si uredili na njem tudi Rimljani. Od tod je bilo namreč možno v širokem polmeru strateško obvladovati pokrajino, predvsem pa varovati prehod prek Drave, ki je že od nekdaj povezoval predalpski prostor s Panonijo. Tako ne preseneča, da so si gradišče na Ptujskem griču izbrali za svojo fevdalno postojanko tudi salzburški nadškofje. Ti so tu že v 9. ali 10. stoletju postavili svoj prvi grad, vendar je bil že v 11. stoletju, v času bojev z obmejnimi Ogri, do tal porušen. Katastrofo je preživel edino skromen stolpič na zahodnem obrobju griča, ki po vseh svojih arhitekturnih značilnostih sodi v predromanski čas.
Današnji ptujski grad sega s svojimi najstarejšimi sestavinami v čas salzburškega nadškofa Konrada I. Iz tega časa se je na Ptuju ohranila mogočna viteška dvorana, v kateri so že takrat imeli sedež mogočni vazali gospodje Ptujski, ena najpomembnejših fevdalnih rodovin na Slovenskem. Pozneje so se lastniki gradu še nekajkrat menjali, grad pa se je medtem razrasel do svoje današnje podobe. Najpomembnejše posege je doživel v času renesanse, ko so ga na dvorišču opremili z arkadnimi hodniki, njegova sedanja podoba pa je v največji meri rezultat baročnih prezidav. Danes je v njem sedež Pokrajinskega muzeja Ptuj, ki ima v njem razstavljene svoje kulturnozgodovinske zbirke.

OTOČEC

Porečje reke Krke na Dolenjskem že dolgo slovi kot dolina gradov. Ti so razsuti po vseh njenih brežinah in po okoliških gričih. Mnogi so že opusteli in pozabljeni, le redki med njimi so bolj ali manj okrnjeni preživeli tudi vihre druge svetovne vojne. Med njimi gre Otočcu prav posebno mesto. Današnja grajska stavba s prepoznavnim srednjeveškim jedrom se je s svojo slikovito lego, ki jo nakazuje že njeno ime, tako spojila s svojo okolico, da je postala njena nepogrešljiva sestavina. Gradič sredi umetnega rečnega otoka, ki v zgodovini nikoli ni imel kakšne pomembnejše vloge, se je spremenil v naravnost idealno prizorišče romantičnih literarnih zgodb. Med temi je posebej znana ljubezenska povest Ivana Tavčarja Otok in Struga. Otočec, katerega podobo ob vsakem letnem času tako imenitno odslikava gladina Krke, je še danes prostor za romantično sanjarjenje.
Grajska stavba, v kateri so po drugi svetovni vojni uredili sodobno gostišče in hotel visoke kategorije, je izjemno zanimiva. Njeno jedro oblikuje enonadstropna, na podkvastem tlorisu pozidana stavba, ki se ponaša z gotskimi okni in portali ter z dvema z renesančno slikarijo opremljenima pomoloma. Takšno podobo je grajsko jedro dobilo v 16. stoletju, v času svojih najimenitnejših lastnikov, tirolskega plemiča Sigismunda pl. Villandersa in kasneje generala Vojne krajine Ivana Lenkoviča. Že takrat so Otočec obdali tudi z vencem obzidja, okrepljenega s pravokotnim vhodnim in okroglimi obrambnimi stolpiči. V 19. stoletju so ga oplemenitili še s stezicami prepredenim angleškim parkom, ki še vedno privablja številne obiskovalce