ZNAMKA VRNITEV IZGNANCEV

Leta 1941 je bilo slovensko ozemlje okupirano in razkosano med tri tuje države. Največji del je zasedla nacistična Nemeija, ki si je zadala nalogo, da napravi velik del Slovenije nemški. V okvir teh načrtov je sodil tudi izgon Slovencev. Cele družine so se morale v pičlih dveh urah pripraviti za pot v neznano. Njihovi domovi in zemlja, s katero so živeli, jim nenadoma ni več pripadala. Okradeni so bili lastnine, domovine in človeškega dostojanstva.
Nacističnemu okupatorju je uspelo izgnati 63 000 ljudi. Razseljeni so bili od Poljske do Francije in od severne Nemčije do Makedonije. Največ je bilo izseljenih v nemška izgnanska taborišča, 10 000 na Hrvaško, 7 500 v Srbijo, okoli 17 000 Slovencev pa je pred izgonom pobegnilo v Ljubljansko pokrajino in drugam.
Večina, ki je bila izgnana v izgnanska taborišča, je živela v bednih razmerah. Nastanjeni so bili v starih gradovih, opuščenih samostanih in tovarnah, podirajočih se stavbah in barakah. Na skupnih ležiščih pogradi niso bili med seboj ločeni, bili so brez odej in prostorov niso ogrevali. Hrana je bila zelo slaba in onemogočena jim je bila osnovna higiena. Nacisti so izgnance izkoriščali kot ceneno delovno silo za najtežja dela. Prisilno so delali tudi otroci in to v rudnikih, kamnolomih, tovarnah, pri graditvi cest in železnic. Slabo se je godilo tudi izgnanim v druge kraje nekdanje Jugoslavije in pobeglim pred izgonom. V izgnanstvu so morali preživeti dolga štiri leta, ki so nekatere stala življenja.
Trpljenje izgnancev je še povečevalo njihovo narodnostno zavest in poglobilo njihovo medsebojno človeško solidarnost. Močna želja po vrnitvi v domovino se jim je izpolnila po koncu druge svetovne vojne, ko so se preživeli lahko vrnili. Doma so jih čakali opustošeni in izropani domovi in veliko jih je ostalo tudi brez strehe nad glavo. Toda sreča ob vrnitvi in uresničene sanje, ki so jih sanjali dolga leta, so jim dala moč. Za njih je bila to ponovna vrnitev v življenje.
Grad Rajhenburg (Brestanica pri Krškem) je bil leta 1941 eno največjih zbirnih taborišč v Evropi. Skozenj je šlo na trnovo pot izgnanstva okoli 45 000 Slovencev. Petdeset let pozneje, junija 1991, se je na njem zbralo okoli 8000 slovenskih izgnancev in ustanovili so Društvo izgnancev Slovenije 1941-1945. Društvo danes skrbi za ohranjanje zgodovinskega spomina na tragedijo slovenskih izgnancev in dejavno pomaga in sodeluje pri uveljavljanju statusa in pravic civilnih žrtev vojnega nasilja.

Društvo izgnancev Slovenije 1941-1945