ZNAMKA ZNAMENITE OSEBNOSTI - M ATIJA ČOP

Matija Čop (1797 - 1835)

Matija Čop, odlični poznavalec evropskih književnosti in Prešernov duhovni vodja, se je rodil kmetu iz Žirovnice na Gorenjskem leta 1797. Šolal se je v Ljubljani in na Dunaju. Zaradi poznavanja številnih tujih jezikov so mu bila dostopna tudi neprevedena književna in druga dela. Omeniti bi bilo treba vsaj branje grške, latinske, francoske, španske, portugalske, angleške in nemške literature. Ob izjemni nadarjenosti si je tako pridobil bogato znanje in zato ni nič nenavadnega, če ga je pesnik France Prešeren označil kot človeka, ki "noč in dan žre knjige". Služboval je kot gimnazijski profesor, univerzitetni asistent in bibliotekar na Reki, v Lvovu in Ljubljani. Glede na svoje poznavanje literarne zgodovine, filologije in literarne teorije bi si gotovo zaslužil mesto univerzitetnega profesorja, saj si je zanj nekaj časa tudi prizadeval. Čop ni bil človek s pedagoškimi sposobnostmi, bil je predvsem sprejemljiv tip človeka, in to sta bila tudi poglavitna vzroka, da zaželenega mesta ni dobil. Zanj je veljalo, da je izjemno veliko vedel, a pravzaprav zelo malo napisal. Sodeloval je pri delu Pavla Josefa Šafaržika (Geschichte der slawischen Sprache und Literatur 1864) in napisal poglavje o slovenski književnosti z naslovom Slowenische Literatur (1831). Sam spis nima posebne strokovne teže, saj obsega predvsem biografske in bibliografske podatke. Precej pomembnejše je delo Nuovo Discacciamento di lettere inutili (1833) oz. Nova zavrnitev nepotrebnih črk. V njem je Čop suvereno razpravljal o knjižnem jeziku in ga opredelil "kot dogovorno kulturno občilo in izrazilo omikane družbe" (Slodnjak). Zanimivo pa je tudi njegovo ločevanje knjižnega in pogovornega jezika.

Izhodišče njegovih načelnih literarno-estetskih in jezikovnih opredelitev je bilo bogato znanje, ki je obsegalo vse poglavitne, širše duhovne in ožje slogovne vidike klasične in romantične dobe.

Čopovo prijateljevanje s Prešernom je bilo načelne, a tudi čisto človeške narave. Prepričan je bil, da bo nadarjeni pesnik ustvaril poezijo, ki bo primerljiva s poezijo velikih evropskih ustvarjalcev, da bo ustvaril, kot je temu sam rekel, "resno miselno poezijo", primerljivo z Byronovo, Goethejevo, Dantejevo itn. poezijo. Posebej se je trudil za vpeljavo romanskih pesniških oblik v slovensko poezijo, to pa je utemeljeval z zvočno podobo slovenskega jezika, ki da je primerna za pesnjenje v kiticah, kot sta na primer tercina in kvartina.

In ne nazadnje, bil je tudi vnet zagovornik pesniškega zbornika Kranjska čbelica v obdobju, ko mu cenzura ni bila prav nič naklonjena.

Ta pomembni slovenski izobraženec in eden od utemeljiteljev slovenske književne romantike je utonil med kopanjem na Savi leta 1835.