Taler Marija Terezija 1780

Srebrni taler Marije Terezije (nem. Maria-Theresien-Taler, angl. Maria Theresa thaler) je verjetno eden najbolj znanih srebrnikov na svetu. Kovajo ga od leta 1741, ko je cesarica Marija Terezija stopila na prestol habsburške monarhije. Izraz taler izhaja iz nemške besede "thal", ki se nanaša na površinski rudnik srebra na Češkem in je postala generično ime za velik srebrnik v mnogih delih Evrope.
Premer omenjenega talerja je 39,5 – 42 mm (odvisno od leta kovanja), debelina pa 2,5 mm. Njegova skupna teža je 28,07 grama, od tega predstavlja srebro 23,39 grama, to je 83,33 % celotne teže. Preostalih 16,67 % mase talerja predstavlja baker.
Srebrni taler Marije Terezije je zelo hitro postal priljubljen med trgovci po vsej Evropi, po začetku kovanja pa tudi veliko dlje. Ta srebrnik je bil eden prvih kovancev v množični uporabi v Združenih državah Amerike in uradno plačilno sredstvo vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja v velikem delu Afrike (od severne Afrike preko Somalije, Etiopije, Kenije, Tanzanije do Mozambika). Še posebej priljubljen je bil ob obalah Rdečega morja, kjer lokalni trgovci niso sprejeli nobenega drugega kovanca ali bankovca. Arabci so sprejeli le talerje s kraljičinim drapiranim doprsjem, letnico 1780, signaturo S.F., diademom s 7 in broško z 9 biseri. Zapisano je tudi, da so beduini uporabljali talerje kot denar, blago, uteži in nakit.
Zelo podobne kovance so med svojo kolonialno vladavino v vzhodni Afriki kovali Italijani, ki so želeli z njimi nadomestiti taler, a jim ni uspelo. Enako težavo so imeli Avstrijci že za časa Marije Terezije, ki je po moževi smrti leta 1765 ukazala, da se za Levant še naprej kovajo talerji z oznako 1765 in njena podoba brez vdovske tančice. Izkazalo se je, da ta vrsta talerja v Levantu ni priljubljena in da imajo tamkajšnji ljudje raje tiste vrste talerjev, ki krožijo po Evropi